Narašča število rakavih bolnikov, mlajših od petdeset let

V drugi epizodi podkasta V ambulanti z dr. Orlom je prof. dr. Rok Orel gostil internistko onkologinjo prof. dr. Janjo Ocvirk, »vrhunsko strokovnjakinjo na področju onkologije, ki se poleg kliničnega dela posveča tudi raziskavam in izobraževanju novih generacij zdravnikov«. Kot nedavno z Alojzom Ihanom je bil tudi tokrat govor o raku: njegovi definiciji, metodah zdravljenja, njihovi uspešnosti in stranskih učinkih, pa tudi o vplivih genetike in tem, ali ga je mogoče preprečiti in kako.

Rak je zelo širok pojem. Kaj pravzaprav definira to bolezen in katere so njene značilnosti?

Beseda rak zajema več kot sto različnih diagnoz. Gre predvsem za maligne bolezni, ki jim je skupna nepravilna celica, ki se lahko spreminja, ker vsebuje spremembe v genskem materialu. Lahko postane nesmrtna, lahko se neomejeno deli in tako lahko, razen pri krvnih rakih, nastane bula ali tumor. Če takšnih celic ne odstranimo, se širijo po telesu in delajo zasevke oziroma metastaze.

Kakšna je na splošno možnost, da zbolimo za to boleznijo, in kakšna je verjetnost, da bomo zaradi nje umrli?

Trenutno vsako leto za rakom zboli več kot 17.000 Slovencev. Več kot 121.000 jih z rakom živi. Do 75. leta bosta za rakom zbolela vsak drugi moški in vsaka tretja ženska. Največ ljudi pri nas umre zaradi kardiovaskularnih bolezni, rak je na drugem mestu. Zaradi njega vsako leto umre približno 6000 Slovencev.

Katere vrste raka pa so najbolj pogoste?

Pri nas so najbolj pogosti nemelanomski kožni rak, rak pljuč, prostate, dojke in pa rak debelega črevesa in danke. Incidenca vseh teh močno narašča, razen raka debelega črevesa in danke, pri katerem se je zaradi presejalnega programa znižala. Težava pa je, da narašča število bolnikov, mlajših od petdeset let, ki jih program ne zajame. Njihovo število se je v zadnjih šestih letih praktično podvojilo.

Govoriva o presejalnem programu Svit, poznamo pa še Doro in Zoro.

Tudi ta presejalna programa omogočata odkrivanje zelo zgodnjih oblik raka. Te so ozdravljive.

K razvoju bolezni prispevajo številni dejavniki, zato je rak pogostejši pri starejših ljudeh. Vendar se nekatere oblike izrazito pojavljajo tudi pri mladih, celo otrocih. Kakšna je vloga genetike?

Od pet do deset odstotkov rakov je dednih. Kdor se rodi z zarodno mutacijo, ne bo nujno zbolel v otroštvu, ima pa večjo možnost za to. Ne zbolijo vedno vsi, po drugi strani pri nekaterih za to zadostuje že ena mutacija. Ker številne mutacije poznamo, omogočamo gensko svetovanje, družinam, v katerih je breme zelo veliko, pa ponujamo tudi program spremljanja bolnikov.

Zdravljenje raka je dandanes bistveno boljše kot včasih. Spremenil pa se je njegov osnovni princip.

Če smo včasih začeli s kirurgijo in nadaljevali z drugimi načini, zdaj pri bolj napredovalih oblikah raka začenjamo z različnimi načini predoperativnega zdravljenja. Govorimo o multimodalnem zdravljenju, to je kombinaciji več načinov in nizanju zaporedja teh.

Lahko je to sistemsko zdravljenje, pri katerem zdravimo s kemoterapijo, tarčnimi zdravili, imunoterapijo ali kombinacijo teh. Zdravimo tudi s kombinacijo sistemskega zdravljenja z radioterapijo ali samo z radioterapijo. Že to lahko pripomore k ozdravitvi, sicer pa, če je treba, bolnika operiramo z manjšim neinvazivnim posegom, ki mu znova sledijo različne terapije. Običajno torej vsakomur glede na vrsto raka, njegovo razširjenost, molekularne označevalce, pripravimo personaliziran načrt zdravljenja.

Kakšna je razlika med kemoterapijo in imunoterapijo? Oboje so zdravila.

Kemoterapija je uničevanje rakastih celic, največkrat v fazi njihove delitve. Pri tem pa lahko učinkuje tudi na zdrave celice, ki se hitro delijo, in od tod izvirajo neželeni učinki, kot sta zmanjšanje števila belih krvnih celic in možnost okužb.

Z imunoterapijo pa spodbujamo imunski sistem, da se bori proti malignim celicam, torej, da jih prepozna, jih označi in tudi uniči.

V obdobju med kemoterapijo in imunoterapijo se je uveljavila še tarčna terapija, v katero sodijo biološka zdravila. Ta delujejo na neko tarčo v celici in so tako bolj usmerjena na rakaste celice kot kemoterapija. Na zdrave celice imajo zato manjši vpliv, kljub temu pa tudi povzročajo neželene učinke.

Če imajo ljudje težave, naj čim prej obiščejo zdravnika, saj je rak povsem ozdravljiv, če ga odkrijemo zgodaj. FOTO: Črt Piksi

Kako uspešne so oblike zdravljenja raka danes?

Odvisno od vrste raka, od razširjenosti določene vrste raka in od uporabljene terapije, ki je lahko seveda kombinacija več različnih načinov.

Terapijo uporabljamo tudi v pooperativnem zdravljenju, in sicer z namenom uničevanja morebitnih mikrozasevkov. To pomeni, da se toliko večjemu številu bolnikov bolezen ne bo nikoli ponovila in so najverjetneje ozdravljeni. Takih je od osem do dvajset odstotkov.

Povsem drugo pa so bolniki z napredovalo boleznijo. Tistih, ki so imeli zasevke, običajno nismo zdravili s klasičnim zdravljenjem, razen s kemoterapijo, ki se je izkazala za zelo uspešno pri nekaterih krvnih oblikah raka in limfomih. Z imunoterapijo in kombinacijami terapij so se na tem področju stvari zelo spremenile. Medtem ko so tisti z napredovalimi oblikami raka včasih imeli možnost preživetja eno do dve leti, zdaj živijo veliko dlje, kot na primer velja za bolnike z melanomom.

Glede na to, da se pojavljajo novi načini zdravljenja, bo v prihodnosti tega verjetno še več.

Kateri pa so neželeni učinki takšnega zdravljenja?

Nekoč smo kemoterapijo povezovali z upadom števila belih krvnih celic, vplivom na imunski sistem in več okužbami, včasih tudi slabostjo in bruhanjem. Dandanes tega ni več, ker številna zdravila to preprečujejo.

Tarčna terapija ima izrazito paleto neželenih učinkov, odvisno od tega, na katero tarčo delujemo.

Pri imunoterapiji je profil neželenih učinkov drugačen, ker z njo stimuliramo imunski sistem. Neželeni učinki so zato podobni avtoimunskim boleznim oziroma gre za vnetja. So zelo pogosti, vendar so večinoma zelo nizkih stopenj.

V nekaj odstotkih pa so lahko neželeni učinki tudi težji, celo takšni, da moramo včasih zaradi njih zdravljenje prekiniti. Takrat bolnik potrebuje dodatna zdravila za umiritev neželenega učinka. Običajno so to kortikosteroidi, razen pri delovanju na ščitnico, kjer dodajamo ščitnične hormone.

Kateri bodo po vašem mnenju ključni koraki v razvoju onkologije, prepoznave in zdravljenja raka v prihodnje?

Gotovo bo šel razvoj v smeri spodbujanja imunskega sistema, pa tudi cepiv, genske terapije. Trenutno za zdravljenje raka ni še nobene, jo pa pričakujemo. Različni načini zdravljenja se bodo med seboj dopolnjevali; v razvoju je še veliko novih zdravil.

Bi podali še zaključno misel?

Najboljša je še vedno preventiva, torej zdrav način življenja. Če imajo ljudje težave, naj čim prej obiščejo zdravnika, saj je rak povsem ozdravljiv, če ga odkrijemo zgodaj. Udeležijo naj se tudi vseh presejalnih programov, v katere so povabljeni.