Največkrat portretirana ženska 20. stoletja

Portret Tille Durieux, ki ga je naslikal slavni slikar Pierre-August Renoir, je v lasti znamenitega newyorškega Metropolitanskega muzeja. Zdaj je začasno v Evropi, v dunajskem Leopoldovem muzeju, kjer je do 27. februarja 2023 na ogled razstava Tilla Durieux: Priča stoletja in njena vloga. Tilla Durieux (1880–1971) ni bila le ena najbolj znanih evropskih igralk, obstaja mit, verjetno resničen, da je bila tudi največkrat portretirana ženska 20. stoletja.

Poleg Renoirja so slike, kipe, risbe, figure iz porcelana, umetniške fotografije in druga dela s podobo Tille Durieux ustvarjali tudi drugi znani umetniki iz različnih držav: Oskar Kokoschka, Ernst Barlach, Lovis Corinth, Max Beckmann, Emil Orlik, Olaf Gulbransson, Charley Toorop, Franz von Stuck, Max Slevogt, August Gaul, Frieda Riess, Sasha Stone, Max Oppenheimer, Lotte Jacobi, Mary Duras in številni drugi.

Izjemen primer nove ženske

Kot napet roman je bilo vsako od številnih obdobij dolgega življenja Tille Durieux, ene najbolj tipičnih »novih žensk«. Izraz new woman je prva uporabila feministična avtorica Sarah Grand v eseju leta 1894. V novi realnosti industrijske družbe je modernizacija družbenega položaja žensk postala neustavljiva. Od konca 19. stoletja so začele pridobivati pravico do visoke izobrazbe, ločitve, ukvarjanja s športom in raznih drugih družbenih dejavnosti, ki so jim bile prej prepovedane.

Ta trend se je močno okrepil po prvi svetovni vojni, med katero so morali milijoni žensk delati v tovarnah. Po vojni jih nihče ni mogel spraviti nazaj v steznike, jim prepovedati delati, imeti kratke lase, kaditi in si izbirati intimne partnerje – ali partnerice. Nove ženske so postale izobražene, samostojne in duhovno močnejše, a se hkrati niso mogle odtrgati od tradicionalne vloge gospodinje in matere v družini. Poleg tega so bili poklici, ki so jih opravljale, na splošno slabše plačani od tistih, v katerih so prevladovali moški. Ni bilo veliko žensk, ki so lahko živele resnično neodvisno življenje. Tilla Durieux je bila medijsko utelešenje takšne vizije.

Ottilie Helene Angela Godeffroy je ime, s katerim je bila leta 1880 v rojstno knjigo na Dunaju vpisana deklica, katere oče je bil potomec hugenotske (francoske protestantske) družine. Richard Godeffroy je bil profesor kemije na Dunaju, mati šolana pianistka madžarsko-češkega porekla iz Temišvara. Oče je umrl za rakom, ko je bila Ottilie stara 15 let, mati pa je nasprotovala njeni ideji, da bi bila igralka. Kljub temu ji je uspelo uresničiti željo. Leta 1898 se je vpisala v zasebno igralsko šolo na Dunaju.

Za umetniško ime si je nadela vzdevek Tilla, priimek Durieux pa je prevzela po dekliškem priimku svoje babice po očetovi strani. Že leta 1901 so ji ponudili delo v gledališču v Olomucu na Češkem, takratni avstrijski provinci. Leto pozneje je sprejela angažma v Vroclavu na Poljskem, tam je spoznala slikarja Eugena Spira, ki je pozneje ustvaril Tilline prve umetniške portrete.

Trije možje in veliko več prebivališč

Leta 1903 se je Tilla poročila s Spirom in sprejela povabilo prestižnega Nemškega gledališča v Berlinu. Postala je članica ansambla slovitega režiserja Maxa Reinhardta, ki je bil pozneje ustanovitelj Salzburškega poletnega festivala, še danes najbolj znanega scenskega festivala na svetu. Tilla je v Berlinu najprej igrala Vasiliso v drami Na dnu Maksima Gorkega, nato nekaj manjših vlog, dokler nekega dne Gertrud Eysoldt, zvezda takratnega Nemškega gledališča, zaradi bolezni ni mogla nastopiti v drami Salome Oscarja Wilda. Tilla jo je nadomestila v glavni vlogi, in sicer tako uspešno, da so jo kritiki in občinstvo takoj slavili kot novo zvezdo.

V Berlinu je spoznala Paula Cassirerja, trgovca z umetninami in založnika, leta 1910 sta se poročila. Pred tem se je razšla s Spirom, ampak sta ostala v dobrih odnosih. Ta je pozneje emigriral v ZDA, se poročil z žensko iz zelo bogate družine ter imel solidno slikarsko kariero in zelo dolgo življenje.

Tillin drugi mož Paul Cassirer je bil eden vodilnih promotorjev moderne umetnosti v Nemčiji. Imel je velik krog prijateljev iz sveta umetnosti. Mnogi od njih so upodobili Tillo. Pisatelj Heinrich Mann, starejši brat nobelovca Thomasa Manna, je dejal, da je Tilla »eno najnaprednejših človeških bitij, ki danes hodijo po evropskem odru«.

Leta 1911 je zapustila Reinhardtov ansambel in postala igralka v Lessingovem gledališču v Berlinu. Konec leta 1913, le dva tedna po praizvedbi Pigmaliona Georgea Bernarda Shawa na Dunaju, je zaigrala Elizo Doolittle. Nastopila je tudi na gledaliških gostovanjih v Sankt Peterburgu, Pragi, Zürichu in na Dunaju, zaigrala pa je tudi v nekaj igranih filmih. Spomladi leta 1914 je z možem odpotovala v Pariz, tam jo je upodobil Renoir. Sloviti slikar je bil takrat star že več kot 73 let in je moral imeti zaradi revmatoidnega artritisa čopič privezan na paralizirane prste. Tilla mu je pozirala v svojem kostumu iz Pigmaliona, obleki slavnega pariškega modnega oblikovalca Paula Poireta.

Kmalu zatem se je začela prva svetovna vojna. Tilla in Cassirer sta se prostovoljno javila v nemško vojno saniteto, a sta tam zaradi travm po vojnih grozotah kmalu nehala delati. Del vojne sta nato preživela v Švici, potem pa sta se vrnila v Berlin ter pomagala levičarjem in revnim umetnikom. V svojem salonu sta še naprej zbirala širši krog prijateljev, imela pa sta tudi finančne in zakonske težave. Med srečanjem z odvetnikom, ki je pripravljal njuno ločitev, je Cassirer zapustil pisarno, se ustrelil s pištolo v prsi in čez nekaj dni umrl. Njegovi sorodniki so menili, da je za njegovo smrt kriva Tilla. Ta je dve leti pozneje objavila roman z naslovom Vrata se zapirajo, v katerem je poravnala račune s Cassirerjevo družino.

Leta 1930 se je poročila z Ludwigom Katzenellenbognom, ki je bil judovskega porekla, tako kot njena prva dva moža. Bil je lastnik več tovarn, vključno z velikimi pivovarnami. Tudi v tem zakonu usoda ni bila na Tillini strani. To je bil čas svetovne gospodarske krize, Katzenellenbogen je imel finančne težave, najel je preveč posojil, leta 1932 pa je po sodnem procesu izgubil večino premoženja.

V začetku leta 1933, kmalu po Hitlerjevem prihodu na oblast v Nemčiji, sta Tilla in mož emigrirala najprej v Prago, nato v Ascono. Švica Katzenellenbognu ni želela podaljšati vizuma za bivanje, zato sta se znova preselila. Od leta 1936 sta živela v Opatiji (tedaj italijanska Abbazia) in upravljala hotel Cristallo, od 1938. pa v zagrebški vili grofice Zlate Lubienski, Tilline daljne sorodnice.

Aprila leta 1941 sta poskušala v Beogradu dobiti imigrantski vizum za ZDA, a jima ni uspelo, saj je Hitlerjeva Nemčija prav tiste dni napadla Jugoslavijo. V kaosu vojne sta se njuni poti razšli. Tilla se je vrnila v Zagreb, Ludwig pa je odpotoval v Solun. Tam ga je aretiral gestapo in deportiral v Nemčijo. Ludwig Katzenellenbogen je umrl leta 1944 v judovski bolnišnici v Berlinu.

Zmagoslavna vrnitev na oder

Tilla je med vojno pomagala komunistom v ustaški Hrvaški in po njej ostala več let v Titovi Jugoslaviji. Preživljala se je s šivanjem oblačil za lutke zagrebškega lutkovnega gledališča. Svoja doživetja je opisala v predstavi Zagreb 1945, katere praizvedba je bila leta 1946 v Luzernu. V Zagrebu je napisala tudi avtobiografijo Vrata so odprta, prvič objavljeno v nemščini leta 1954.

Od leta 1952 je imela ponovno stalno prebivališče v Berlinu. Kot grande dame nemškega gledališča je prejela številne nagrade in igrala vloge na nemških gledaliških odrih, v filmih in televizijskih produkcijah. Ob 65. obletnici svojega prvega odrskega nastopa je zapustila eno svojih dragih ogrlic v slogu art decoja kot nakit Tille Durieux. Za deset let jo dobi izjemna nemška ali avstrijska gledališčna igralka, ta pa jo nato podari naslednji, za katero meni, da je njena dostojna igralska naslednica.

Nekaj mesecev po 90. rojstnem dnevu je Tilla Durieux umrla v Berlinu po operaciji zaradi zloma kolka. Pokopana je nedaleč od drugega moža Paula Cassirerja na berlinskem pokopališču Heerstrasse.