Največ ženskih nomirank za oskarja doslej, a (zopet) brez vidnejših predstavnic v prestižnih kategorijah

Ko se vročica za 92. podelitev oskarjev že dobro stopnjuje, so pri britanskem časniku Guardian naredili analizo vseh preteklih nominacij, ki se jih je od krstne podelitve leta 1929 do sedaj nabralo že več kot 10.000. Čeprav je bilo od takrat prelitega že veliko vina, se zdi, da se ni veliko spremenilo. Prevlada moških nominirancev v kategorijah, ki niso spolno določene, meče črno luč in proži alarm v najbolj znani filmski industriji, ki je bila nedavno soočena s plazom kritik zaradi gibanja #metoo.

Dobitniki najžlahtnejših kipcev v hollywoodski industriji bodo znani v noči z nedelje na ponedeljek, med drugimi pa kipec v kategoriji za najboljšo režijo še enkrat več ne bo šel v roke ženski predstavnici. Omenjena kategorija ni osamljen primer spolne neenakosti in dejstva, da so ženske pri ameriški akademiji filmskih umetnosti in znanosti velikokrat slabše zastopane.


 

Ženske predstavljajo le 14 odstotkov vseh nominirancev

 

Guardianova analiza pravi, da od vseh nominacij, ki niso bile namenjene le moškim, ženskam oziroma ekipam, kjer so bili član tako moški kot ženske, ženske predstavljajo zgolj 14 odstotkov vseh nominirancev.

Čeprav spolno neravnovesje v Hollywoodu še vedno obstaja, je odstotek nominiranih žensk, bodisi v sklopu ekipe bodisi neodvisno, najvišji do sedaj in znaša 44 odstotkov. Vendar ko je govora o najprestižnejših kategorijah, ki niso spolno določene, na primer nagrada za najboljšo režijo, najboljši film, najboljši prirejeni scenarij in najboljši izvirni scenarij, kjer so zmagovalci lahko tako ženske kot moški, pridemo do zanimivih ugotovitev.



V kategoriji za najboljšo režijo že drugo leto zapored ni nominirane nobene režiserke. Od leta 1929 je bilo za oskarja nominiranih 449 posameznikov, od tega je bilo za najprestižnejšo nagrado nominiranih le pet režiserk. Prejela pa ga je zgolj Kathryn Bigelow leta 2010 s filmom Bombna misija.

Podobno je tudi v kategoriji za najboljši film, kjer so sicer do leta 1950 nagrado podeljevali produkcijski hiši in ta ni bila spolno deljena. Od takrat pa so bile izmed 379 nominacij ženske nominirane le trinajstkrat, nobena pa ni prejela kipca.

V letih podeljevanj se je zvrstilo kar nekaj različnih kategorij v zvezi z glasbo, med drugimi nagradi za najboljšo pesem in najboljšo izvirno glasbeno podlago, pri čemer ženske nominiranke izmed skupno 1238 nominacij predstavljajo le 1,6 odstotka.

Do najbolj očitnega spolnega razlikovanja pa prihaja v kategoriji za najboljšo fotografijo, ki je med kategorijami, ki niso spolno določene, kot zadnja nominirala žensko. To se je zgodilo leta 2018, ko je nominacijo za delo v zgodovinski drami Mudbound kot prva ženska prejela Rachel Morrison. Odstotek žensk v tej kategoriji tako ostaja pri pičlih 0,16 odstotka od skupno 609 nominacij.

Morrisonova je za Guardian spolne enakosti na področju režiranja komentirala z besedami: »Ne verjamem v nominacije na podlagi spola. Mora biti na podlagi našega dela. V javnosti je film Čas deklištva, ki ga je režirala Greta Gerwig, vzbudil veliko zanimanja, a vseeno ni bil dojet kot eden izmed najmočnejših filmov tega leta. Skoraj vse moje najljubše filme letošnjega leta so režirale ženske, to so Atlantics, Portret dame, Honey Boy, The Farewell. Spremembe se morajo zgoditi na začetku; moralo bi biti več režiserk. Pika. Prav tako bi morale imeti na razpolago podobno visoke proračune, enako časa in opreme.«



In sklene: »Večina nominiranih najboljših filmov, kot so 1917, Joker in Bilo je nekoč … v Hollywoodu so bili plod velike finančne produkcije. Kako naj torej lahko pričakujemo, da bo film Honey Boy s proračunom 2,5 milijona dolarjev sploh konkurenčen? Prav tako bi morali tisti, ki glasujejo, pred oddajo glasov filme natančno pregledati. Če bi več glasovalcev videlo neodvisne filme, sem prepričana, da bi bili na vrhu njihovih seznamov.«