Je Antonio Banderas naš ali njihov?

Vsako leto sredi januarja ameriška filmska akademija objavi nominacije za oskarje, ki jih nato čez nekaj tednov podelijo v Los Angelesu, in vsakega januarja je pričakovati, da se bo zgodil vsaj kakšen škandalček, če že ne škandal. Če ne prej, na podelitvi.
Nevarnost, ki jo prinaša duhoviti voditelj z na trenutke predolgim jezikom, so tudi letos že vnaprej eliminirali – podelitev zlatih kipcev bo pač drugo leto zapored potekala brez glavnega povezovalca na odru. Morda škoda, a tudi prav, se vsaj ne bo treba spet komu posipati s pepelom.

Že ob razglasitvi nominacij pa se je, kot običajno, začelo preštevanje, koliko na seznamih potencialnih dobitnikov zlatih kipcev je moških in koliko žensk, koliko je temnopoltih in koliko belcev, tako rekoč koliko je vaših in koliko naših. Prvi očitki in izrazi nezadovoljstva so že zakrožili po medijih. Inštitucijo, ki si, potem ko je bila deležna ostrih kritik zaradi svoje ozke ekskluzivistične podobe, zadnja leta prizadeva, da bi postala bolj rasno in spolno raznolika, če že ne uravnotežena, še vedno – vsem spremembam navkljub – sestavlja 68 odstotkov moških, med njimi pa je 84 odstotkov belcev. Letošnja sporna bera nominirancev, ob kateri so se namrščila številna čela, je takšna: na seznamu nominiranih režiserjev se ne pojavi nobeno žensko ime, med 20 nominiranimi igralci pa se zdi, da platno obvladujejo le beli moški – 19 jih.



Nenavaden spodrsljaj pa se je ob tem preštevanju in klasificiranju zgodil ameriškim medijem. Spletna stran Deadline, ki objavlja »udarne novice iz Hollywooda«, je tvitnila, da sta med nominiranimi igralkami in igralci le dva »obarvana« oziroma temnopolta, ena je Afroameričanka Cynthia Erivo, drugi pa – Antonio Banderas. Ljubitelji filma vedo, da se v Malagi rojeni zveznik svetovnega slovesa za zlati kipec poteguje z vlogo v Almodóvarjevem filmu Bolečina in slava (Dolor y gloria), da je temnopolt, pa je zanje čisto novo odkritje. Ugledni reviji Vanity Fair se je zapisalo, da oba omenjena igralca pripadata isti skupnosti.
Očitno Banderas ameriškim medijem res povzroča sive lase. Še pred spodrsljajem Deadlina in Vanity Faira je Hollywood Reporter poročal o nagradah bafta, kritiziral pomanjkanje raznolikosti pri podeljevanju nagrad in zapisal, da so Banderasa spregledali, podobno kot afroameriško igralko Lupito Nyong’o.

Čeprav sta prvoomenjena zapisa o Banderasovi »obarvanosti« v nekaj urah izginila s svetovnega spleta, je bilo že prepozno. V španskih medijih so se ogorčeno razpisali o rasističnih anglosaksonskih medijih, pa o etničnem etiketiranju, ki ima še vedno politično težo. Pa o ameriškem odnosu do »hispanosov« in da pred drugo svetovno vojno noben Američan ne bi rekel, da je Banderas belopolt, podobno mnenje pa bi imeli tudi o drugih prebivalcih z juga Evrope.

Kako je mogoče, da po različnih koncih sveta tudi danes ljudje še vedno hodijo naokrog sklonjenih glav, ker so se rodili domnevno napačne rase? Kako je mogoče, da ima barva kože še vedno svojo težo, ki marsikje določa tudi družbeni status? In po drugi stani, kako je mogoče, da je šla politična korektnost tako daleč, da se ljudje znajdejo na tnalu zato, ker povejo stvari takšne, kot so?

Bilo bi lepo, če bi povsod po svetu končno dojeli tisto, kar je v intervjuju za tokratno številko Nedela povedala dolgoletna Delova dopisnica s Kitajske, Zorana Baković: »Ljudje smo si precej bolj podobni, kot bi si mislili. Imamo iste želje, iste ljubezni, vsi ljubimo svoje otroke in vsi si želimo boljše življenje.«

In lahko bi že prišel čas, ko se bomo strinjali, da vsi, od prvega do zadnjega, pripadamo isti rasi.