Primer gorskokolesarskega centra v Robidišču, ki ga je moral publicist Miha Šalehar pod bremenom tožb zapreti, je le zadnji pokazatelj, s kakšnimi težavami se srečujejo zanesenjaki, ki se lotijo urejanja (in legaliziranja) stez za gorsko kolesarjenje. Slovenija, zelena in butična, kakor se rada promovira, nima niti zanesljivega seznama, kje te poti so, tudi tisti, objavljen na strani Slovenia.info, že lep čas ni aktualen.

Niti Tadej Tekavčič, predsednik društva Golovec trails, ki se je zaradi izkušenj z urejanjem teh stez (uporabniki jim pravijo traili), po sili razmer uveljavil kot svetovalec drugim zanesenjakom, ne more stresti iz rokava podatka, koliko takih parkov imamo v Sloveniji. Eno so kolesarski parki (bike parki), kakršen je recimo na Pohorju in do katerega vodi žičniška naprava, drugo so trail parki, območja z urejenimi potmi, ki se jih po večini lotijo skupine posameznikov.

Tadej Tekavčič je po sili razmer postal tudi svetovalec in strokovnjak za urejanje gorskokolesarskih stez. FOTO: Uroš Hočevar

Med novejšimi je Škabrijel v Novi Gorici, znana in priljubljena sta park v Kočevju in Jamnica na Koroškem, prav tako tisti na ljubljanskem Golovcu, med primere dobre prakse, kamor je do nedavnega sodil park v Robidišču, se uvršča Cilenca v Zagorju, v Ajdovščini, kjer je tudi več takih poti, se še trudijo za legalizacijo enega dela, je našteval sogovornik. Park v Cerknem, ki ga navaja Slovenska turistična organizacija (STO) na spletni strani med kolesarskimi parki pri nas, pa že nekaj časa ne deluje več.

Gorskokolesarski center Mihe Šaleharja zapira vrata

»Če hočeš urediti legalno gorskokolesarsko pot, potrebuješ dovoljenje lokalne skupnosti in zavoda za gozdove oziroma zavoda za varstvo narave. Tu pravzaprav večjih težav ni, saj zavod za gozdove na večini lokacij v Sloveniji razume želje za razvoj tega športa. Zaplete pa se pri dovoljenjih lastnikov,« je opisal Tekavčič. Slovenski gozdovi so lastniško zelo razdrobljeni in tako lahko ena sama proga prečka zemljišče desetih ali več lastnikov. »S tem se nato posamezniki ali društva spopadajo sami.«

Vztrajnost ljubiteljev športa

Na Golovcu se je zgodba začela tako, da so se na hribu znašli domači navdušenci in spontano začeli urejati poti. Kmalu so ugotovili, da je smiselno zadevo pravno urediti, zato so preprosto zagrizli v kislo jabolko in sčasoma postali izvedenci. Zdaj je v parku že osem poti, pri čemer Tekavčič priznava, da urejanje prilagajajo lastništvu in izbirajo lokacije, kjer je lastnikov manj.

Uspeh tovrstnih parkov je tako večinoma odvisen od dveh dejavnikov: vztrajnosti tistih, ki se lotijo urejanja poti, in naklonjenosti lastnikov. Če imajo srečo, pristopi k temu občina, a takih primerov je zelo malo, je dodal Tekavčič.

Eden od primerov dobre prakse je, kot rečeno, gorskokolesarski park Cilenca. Tudi tega so leta 2019 začeli urejati domači kolesarji, odprli so ga pred poletjem 2021. »Najhuje je, ker na začetku ne veš, kaj sploh potrebuješ, saj v zakonodaji ni posebej opredeljeno, kako urediti kolesarsko pot zunaj prometnic,« je povedal Andraž Grum, predsednik kolesarskega kluba Zagorska dolina. S projektom so se obrnili na zavod za gozdove, kjer so jim pomagali, ves čas dobro sodelujejo tudi z občino Zagorje. Ker je 90 odstotkov parcel, na katerih leži park, v državni lasti, so dovoljenja uredili z družbo Slovenski državni gozdovi in skladom kmetijskih zemljišč; še trije lastniki so zasebniki, s katerimi prav tako dobro sodelujejo. Njihov park, ki je nad obstoječim športnorekreacijskim območjem, je bil dobro sprejet, pripravljajo tudi tekme in prireditve za okoliško prebivalstvo. Steze skoraj ne križajo pohodnih poti, pomembno je tudi, da gozd ni posebej zaščiten, je nekaj srečnih okoliščin navedel Grum.

Cilenca začenja drugo sezono FOTO: Kolesarski klub Zagorska dolina

Kot vsi trail parki pri nas je tudi zagorski brezplačen za uporabo, uporabniki pa lahko podprejo klub z nakupom nalepke. Obiskovalcev tako ne štejejo, a priljubljenost narašča, zlasti ob koncih tedna, kar se gotovo pozna v lokalnih gostiščih.

Konec romantike v Robidišču?

Resnici na ljubo je zelo romantično zvenela tudi zgodba Robidišče trail centra. Miha Šalehar, znan radijski glas in publicist, je velik ljubitelj gorskega kolesarjenja, in medtem ko je izživljal to strast, je odkril hiško v Robidišču, odprl hotel in ob pomoči agrarne skupnosti (ter kajpada družine in prijateljev) uredil traile, če na hitro in počez povzamemo. Agrarna skupnost, ki je lastnica zemljišč, se je strinjala s projektom, zavod za gozdove je dal soglasje, projekt so celo navajali kot primer dobre prakse pri umeščanju tovrstne infrastrukture v prostor, dokumentacijo za pripojitev so dobili tudi od direkcije za ceste, je našteval. »S tem smo vzpostavili javno infrastrukturo. Uredili smo enajst kilometrov poti. Vstopnine nismo zaračunavali, smo pa zaračunavali za prevoz. Kolesarje smo povabili tudi k nakupu nalepke, ki je del kolesarske kulture in s čimer se simbolično zahvališ tistim, ki so uredili poti,« je razlagal Šalehar.

Pred tremi leti je robidiški center prejel naziv snovalec leta, ki ga STO podeljuje za najbolj inovativne turistične ideje. Lepa zgodba o butičnem, trajnostnem in skupnostnem projektu torej – dokler se ni našel lokalni odvetnik, ki je pritegnil še nekaj posameznikov ter izpodbijal soglasje agrarne skupnosti za uporabo zemljišč. To je bilo sicer izdano tudi za pašo krav, ne le za gorskokolesarske steze. Na višjem sodišču so tako v resnici najprej »padle krave«, je povedal Šalehar, nato se je po letih izčrpavanja z grožnjami, inšpekcijami in drugimi sredstvi tudi on umaknil in oznanil konec kolesarskega centra v najzahodnejši slovenski vasi.

Miha Šalehar, ki je v Breginjskem kotu veljal za zgodbo o uspehu, je dvignil roke nad Robidišče trail centrom. FOTO: Blaž Močnik

V zadnji sezoni, dolgi približno štiri mesece, so v hotelu našteli okoli tisoč prenočitev in dva tisoč kolesarjev, ki so pri njih najeli prevoz ali kupili nalepko. Z razvojem tovrstnega turizma se je sezona podaljšala, ob koncih tedna avgusta je bila tako res morda gneča večja, a ne le zaradi kolesarjev, temveč zaradi vseh obiskovalcev tega območja, je še enega od večkrat slišanih očitkov zavrnil Šalehar.

Če govorimo na splošno o urejanju gorskokolesarskih poti, se mu zdi zelo pomembna podpora lokalne skupnosti. »Na primer, kako zasebni volji, znanju in kapitalu, ki se loti razvijanja takih butičnih zgodb, zagotoviti razvojne pogoje,« je dejal Šalehar, ki je tudi financiral urejanje poti in drugo infrastrukturo. Zaradi zaprtja centra je zdaj negotovih precej letošnjih rezervacij v hotelu, prav tako je moral odpustiti dva sodelavca.

Usmerjanje obiska

Urejanje gorskokolesarskih stez je sicer eden od načinov usmerjanja na poti, ki so za to primerne. Po zakonu o varstvu narave je vožnja v naravnem okolju s kolesi dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti, ter na območjih, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za šport in rekreacijo in namenjena vožnji s kolesi.

Okoli 2000 kolesarjev je v zadnji sezoni najelo prevoz ali kupilo nalepko robidiškega centra. FOTO: Staš Ivanc

Delovne akcije na Golovcu FOTO: Golovec Trails

Tudi na kolesarski zvezi, kot je dejal njihov predstavnik Matej Zalar, podpirajo pobude za odpiranje nove poti, ne le zaradi usmerjanja kolesarjev na urejena območja, ampak zaradi spodbujanja prebivalstva, zlasti mladine, k športnim dejavnostim. Golovec trails, ki se je začel kot ljubiteljski projekt za prijatelje, ima zdaj okoli 10.000 obiskovalcev na leto, društvo ima od 400 do 500 članov, v šoli imajo kakšnih 80 otrok. Stereotipe, da je gorsko kolesarjenje uničevanje narave in dirjanje po brezpotjih, po besedah Tadeja Tekavčiča premagujejo z zgledom in poudarjanjem bontona, glavni izziv zdaj je ureditev postopkov in odgovornosti ter predvsem nadomestil za lastnike zemljišč, ki bi jih morala po njegovem mnenju prevzeti država.

S tem se strinja Matej Kandare, direktor združenja Slovenia Outdoor; navsezadnje ima urejanje tovrstnih poti velike multiplikativne učinke (po ocenah naj bi se jih z vloženim evrom v skupnost vrnilo pet do sedem). Prav zaradi težav pri urejanju poti in stihije si želijo poenotiti postopke za urejanje in legalizacijo. »Če se hočemo predstavljati kot razvita destinacija za gorsko kolesarjenje, moramo te stvari urediti na ravni države,« je opozoril. Tudi on je poudaril pomen usmerjanja obiska: »Kjer poti niso urejene, gredo kolesarji po svoje, zaradi česar nastajajo nesoglasja z drugimi uporabniki in lastniki.« Ko pa so pravila jasna, lahko določimo spodbude za ljudi, je dodal, in oglašujemo te dejavnosti.