Copati ob tatami in priklon, potem pa: »Viki, Viki …« Tako so svojo učiteljico Viktorijo Pečnikar Oblak hiteli nagovarjati mladi judoisti in ji razlagati vse mogoče prigode zadnjega tedna. Začenjal se je trening Judo kluba Sankaku Ljubljana, enega od sedmih inkluzivnih pri nas in soudeleženca v projektu Vključeni v življenje. V njem zbirajo sredstva za podporo Judo zvezi Slovenije pri izvajanju prilagojenih športnih programov ter ozaveščajo javnost o pomenu vključevanja ljudi z intelektualno ali telesno oviranostjo in duševnimi boleznimi v šport in družbo.



Vključevanje športnikov z raznolikimi sposobnostmi v običajne športne dejavnosti je eden od temeljnih nacionalnih in evropskih interesov, navsezadnje je zapisano v številnih dokumentih, kot so Nacionalni program športa v RS 2014–2023, Akcijski program za invalide 2014–2021, Bela knjiga o športu, Strategija EU o invalidnosti 2010–2020, Konvencija o pravicah invalidov. Toda te pozitivne usmeritve se s papirja le redko prenesejo v prakso, zato je pri nas prilagojenih športnih programov malo.

Judo velja za enega od primerov dobre prakse inkluzije, kakor ji rečejo strokovno, pomeni pa enake možnosti za vse judoiste, ne glede na njihove različne sposobnosti, je razložila Viktorija Pečnikar Oblak, trenerka juda in raziskovalka na fakulteti za šport, kjer pripravlja doktorsko nalogo prav na to temo. Začetki inkluzije v judu segajo v 50. leta prejšnjega stoletja, ko je v Angliji začela trenirati skupina slepih judoistov, ideja pa se je razširila še v druge evropske države.



V Sloveniji so leta 1994 v Kopru in Portorožu začeli trenirati judoisti z motnjami v duševnem razvoju, naslednje prelomno leto je bilo 2004., ko so v okviru mednarodnega tekmovanja pripravili seminar o tej temi in začeli podeljevati licence za sodnike inkluzivnega juda. Do leta 2017 so ga imenovali G-judo, kot okrajšava za gen- ali ganjudo, kar v japonščini pomeni inkluziven, torej vključujoč. Zakaj prav judo? »Ne le judo, vse borilne veščine,« je odgovorila Viktorija Pečnika Oblak, »vsebujejo filozofijo spoštovanja. Inkluzija pa je spoštovanje različnosti, v kateri je prostor za vsakega ne glede na njegove sposobnosti. Tak, kakršen si, si največ vreden.«
 

O diagnozah ne govorijo

Rezultate inkluzije je bilo mogoče opaziti že na enem samem treningu kluba Sankaku v prostorih Gendai centra v Ljubljani – predvsem po tem, da otrok, ki imajo po sistemski kategorizaciji posebne potrebe, tako rekoč ni bilo mogoče prepoznati v skupini. Tudi sogovornica, ki je po izobrazbi socialna delavka, o diagnozah ne sprašuje in ne govori. Udeležence treninga pozna po njihovih lastnostih, »kajti v inkluziji velja, da ima vsak človek kakšno posebnost, predvsem pa imamo različne sposobnosti«.

Klub Sankaku Ljubljana je ustanovila na pobudo Marjana Fabjana, ki vodi matični klub Z’dežele Sankaku v Celju. V ljubljanski »podružnici« dvakrat na teden vadita po dve skupini otrok, šolska in predšolska, mednje je pomešanih okoli pet otrok z različnimi oblikami oviranosti. V vsej Sloveniji v sedmih od 76 judo klubov trenira 153 inkluzivnih judoistov, največ v klubu Koper in ljubljanskem Sokolu.



Tam se je začela kaliti tudi Viktorija Pečnikar Oblak, a ne v zgodnjih otroških letih, kakor smo navajeni danes. Od nekdaj je ljubiteljica športa, je povedala, vendar je zelo kmalu postala mama, že pri 18 letih. »Ko sem sina še kot majhnega vozila na treninge, sem se tudi sama počutila napol otrok, kot da je še vse pred mano,« je s kancem razposajenosti opisovala. »Tako sem začela trenirati judo, polagati izpite za višje pasove in tako sem v tem športu napredovala kot trenerka, ne kot tekmovalka.« Njen sin Martin Pečnikar je danes eden glavnih trenerjev pri klubu Sokol, priskoči pa tudi na pomoč v ljubljanskem Sankaku, poleg sestre Ele in očeta Roberta, ki je po izobrazbi prav tako socialni delavec, po poklicu pa kriminalist.
 

Financiranje povezano s tekmovanji

Viktorija Pečnikar Oblak je, kot ne pozabi dodati, vztrajala pri judu tudi po zaslugi mojstra Vojka Roglja iz kluba Sokol, ki jo je hkrati spodbujal pri idejah o inkluziji. Že prej je delala z ljudmi z intelektualno oviranostjo v varstveno-delovnem centru Tončke Hočevar, povezala se je s Sončkom, Centrom Janeza Levca, CUDV Draga … S temi ustanovami so tudi pri judu sodelovali ter se skupaj učili in razvijali programe, je dejala, in tako je v enem obdobju treniralo to borilno veščino kakih šestdeset otrok in odraslih z intelektualno oviranostjo. Zdaj je udeležba zaradi omejitev, povezanih s širjenjem novega koronavirusa, nekoliko manjša.



Čeprav pripravlja zveza od leta 2017 tudi državna prvenstva v inkluzivnem judu (imenuje se Festival juda za vse Jožeta Škrabe), otrok, ki vadijo pri njej, prvenstveno ne vidi kot tekmovalce, ampak želi predvsem razvijati njihove sposobnosti. »Preprosto verjamem, da je judo več kot tekmovanje, čeprav obožujem vrhunski šport.«

Tudi sicer meni, da pretirano izpostavljanje (pre)mladih športnikov na tekmovanja ni nujno dobro za njihov razvoj, je pa povezano s financiranjem. »Če hočejo klubi dobiti sredstva za delovanje, morajo imeti tekmovalce,« je pojasnila. Tudi zato si prizadevajo najti druge oblike financiranja, kot na primer v projektu Vključeni v življenje, v katerem sodelujejo Judo zveza Slovenije, Olimpijski komite Slovenije in Mercator, denar pa zbirajo s prodajo 791 otroških risb v dobrodelni galeriji Mercatorja. Izklicna cena je deset evrov, doslej so jih prodali več kot tristo.
 

Učijo se spoštovanja

Med pogovorom se je na tatamiju nabrala peščica judoistov, opasanih z belimi, rumenimi in oranžnimi pasovi. Osemletni Aleksander je prišel z mlajšim bratom Markom, ki je tokrat raje počakal na skupino cicibanov, pripeljala ju je sorodnica, ki se je opisala kar kot »rezervna babica«. Tatjana Brumat, zdaj že študentka univerze za tretje življenjsko obdobje, v vzgoji otrok opaža številne prednosti juda pred drugimi športi, ki so bistveno bolj tekmovalni. Predvsem ji je všeč, ker se učijo spoštovanja, ki ga mladim generacijam pogosto manjka: »Ne morem pozabiti Marka. Komaj tri leta je bil star, pa se je pred blazinami ustavil in se priklonil.«



Žiga in Anže, še dva brata, stara osem in enajst let, se nista mogla spomniti, kako dolgo trenirata judo, sta pa pokazala pasova in povedala, da je to najboljši pokazatelj. Žiga je nanizal njihovo sosledje vse do mojstrskih. Anže, opasan z oranžno-zelenim, se je z judom srečal v osnovni šoli, potem pa nadaljeval v klubu Sankaku, a je hitro dodal, da ga zanima predvsem judo kot šport, ne tekmovanje. Prisedli so Timej, brat šahistke Lare Unuk, zaradi katere je pogovor hitro prešel šah, pa Klemen, Tian, Jakob, David, Žan, Maša in Erija, kakor so se eden za drugim predstavljali judoisti večinoma iz Ljubljane in okolice in različnih starosti, preden jih je trenerka povabila, da si poravnajo kimono in se razvrstijo v vrsto …
 

Vsi različni, vsi enaki

Trening je potekal brez borb, saj se zaradi ukrepov proti koronavirusu ne smejo dotikati, na blazinah so bile oznake za dvometrsko razdaljo, ki so nakazovale pravila igre v času covida. Kot prostovoljec in pomočnik se je treningu pridružil Erik Žunec, Erijin oče, ki sicer v prostoru Gendai centra trenira aikido. Kaj hitro se je navdušila tudi njegova hčerka, a je judo primernejši za otroke, je pojasnil. Pri inkluzivnem judu mu je všeč predvsem to, da so tam otroci »takšni, kakršni so«.

In napredek se vidi takoj, kajti čim se gibljejo, temu sledi njihov umski razvoj, je razlagal, medtem ko so judoisti sledili navodilom trenerke in izvajali posamezne vaje. Kmalu je pristopila Erija, zvedava sedemletnica, ki judo trenira tri leta. Da so njeni cilji jasni, je pokazala že s kratkim predavanjem o izvoru in zgodovini juda, ki ga je sklenila z besedami, da res rada nastopa in da bo tudi ona nekoč trenerka. Za umirjanje so sledile prvine taj čija, ki jih je pokazal Erik – s pomočjo Erije, seveda.



Tudi po koncu treninga so nekateri še ostali na blazinah in se pridružili mlajšim. Med njimi je bil Aleksander. Na vprašanje, v čem se njegovi prijatelji s treninga juda razlikujejo med seboj, je resno odgovoril: »Po tem, da imamo različne pasove, po starosti in velikosti.« Pa tudi vsi enako zmorete? »Da.«