Vsi moški so isti

Po ločitvi staršev se je naša jedilnica ob popoldnevih spremenila v tovarno cigaretnega dima in resnic. Džezva je žalostno zrla skozi kuhinjsko okno našega stanovanja v osmem nadstropju in si želela skočiti v globino, ker preprosto ni več zmogla peklenskega ritma kuhanja kave.

Ločenke, osamljenke, nesrečnice in samohranilke vseh oblik in starosti so prigomazele od nikoder, čudežno in v rekordno hitrem času postale mamine najboljše prijateljice ter se počutile povsem domače. Dajale so ji koristne nasvete, kako se znajti, zdaj, ko se je njen status spremenil. Tekmovale so v tem, katera je več pretrpela, vse zgodbe pa so vodile k spoznanju: Vsi moški so isti.

Takrat nisem več švercal meglice, a zanje kljub temu nisem predstavljal grožnje. Prigovarjale so mi, v kakšnega moškega naj odrastem. Užival sem v njihovi družbi, jim praznil pepelnike in vlekel na ušesa. Ta samonikla terapevtska skupina se ni zavedala, da so ji dnevi šteti.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo tako visoka koncentracija žensk pregrizla skozi zaveso špricerja in esigflajša ter pritegnila pozornost tropa samskih in malo manj samskih moških. Kmalu so kot morski psi krožili okoli našega vhoda in mamina družba se je redčila.

To je bilo še posebej opazno v božičnem času, saj osamljenost močneje grize okoli ledišča. Na obisk so prihajali dobrohotni očkati, ki so iz nepojasnjenega razloga hoteli nameščati police, popravljati pralni stroj in pomagati sprejemniku za kabelsko televizijo, da bi lovil več kanalov.

Praviloma me niso marali, so se mi pa dobrikali. Prigovarjali so mi, v kakšnega moškega naj odrastem. Pravili so, če poznaš eno, poznaš vse. Vsa ta stanja odraslosti so me zmedla, a jim nisem posvečal veliko pozornosti.

Raje sem se predajal omami božičnega okrasja in vznemirjenju ob odpiranju daril. Džezva je bila presrečna, ko sem jo nekaj let kasneje vzel s sabo v študentsko stanovanje. Božič pa se ji je za vedno zameril.