Zgodbe izpod smrečice

Ko se ob decembrskih popoldnevih, ki jih prezgodaj zagrne tema, sprehajam po ulicah domačega naselja, vse naokrog žari. Le redki so domovi, v katere praznično vzdušje še ni vstopilo. Na balkonskih ograjah novemu letu naproti jezdijo razsvetljeni jelenčki, z bližnjega praga maha pritlikavi dedek Mraz, fasade in preddverja se v razkošju svetlobe lahko kosajo z najboljšimi klubi, in če v sosednjih hišah doslej niso imeli rolet, so jih decembra zagotovo kupili.

Nekoč, davno tega, je veljalo, da se božično drevesce postavi na božični večer. Gotovo nekatere družine še spoštujejo zapovedano tradicijo, še več pa je takih, ki božično ali novoletno drevo, kakor vam je ljubše, postavijo, ko utegnejo, enkrat med sredino novembra in zadnjim decembrskim popoldnevom, preden bo morda pri vratih pozvonil obisk v mehurčku. Zdaj plastika omogoča, da praznično vzdušje raztegujemo po mili volji, lahko tudi do marca. Vsak po svoje, in tudi tako je prav.

Smreke in smrečice imajo svoje zgodbe. Pred leti, ko je naša mlada družina izbirala svojo prvo, nas je navdušenje odneslo in brez žage bi jo težko spravili v sobo. Čez tri dni se je, težka in še vedno prevelika, prevrnila. Prav tako že pred leti je med obiskom prijateljev moj mali štirinožec, še preden smo dojeli, kam ga nese, stekel do jelke in dvignil taco. Da je bil črn, je bilo najbrž naključje, da sem bila jaz rdeča, pa ne. Pred natanko 23 leti pa smo pod smrečico položili prvega dojenčka, starega komaj pet dni.

Naša letošnja smrečica ni kavkaška ali srebrna jelka, niti nordijska smreka ne. Izbrali smo čisto navadno slovensko smreko, seveda s certifikatom »darilo gozda vašemu domu«. V primerjavi s košatimi lepoticami se zdi precej skromna in argument, da so v mojem otroštvu vse družine imele le takšne, podmladka ne prepriča. Meni pa diši po preteklosti, po nostalgiji in časih, ko smo si bili – ne le po smrečicah – bolj enaki.