Miníster

Malo je besed, ki bi bile tako poučne, kot je prav beseda minister. V evropske jezike je prišla iz latinščine, tam pa je pomenila »pomočnik, služabnik, sluga« ali še bolj dobesedno »tisti, ki pomaga, služi«. Beseda minister je prišla v slovenščino v 19. stoletju s cesarskimi in kraljevimi ministri, njena ženska oblika ministrica pa šele v drugi polovici 20. stoletja (prej je bila ministrovka ali ministrica zgolj »ministrova soproga«).

Beseda minister nam s svojim sporočilom pomaga vedno znova obnavljati zavest, da mora biti vodilna funkcija predvsem služenje, pomoč, in ne sredstvo za uveljavljanje moči. Prvi minister (predsednik vlade) bi moral biti predvsem prvi služabnik ljudi.

Moja izkušnja z ministri različnih vlad je, da za veliko večino dela na ministrski funkciji to drži: gre za naporno usklajevanje različnih interesov, mnenj, predlogov, torej za delo, ki zahteva čas in potrpljenje.

Če na takšni funkciji lenariš, ima to vidne posledice: denarja za tvoje ministrstvo je manj, manj je priložnosti za izvedbo večjih projektov, vodenje prevzemajo nižji uradniki, vsak rešuje, kar se dá rešiti, ljudje s slabimi nameni pa si manejo roke, saj lažje uveljavljajo svoje interese in zato takšnega ministra ali ministrico tudi na vso moč podpirajo. Zato je seveda zelo pomembno, kdo bo postal takšen visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave.

Le manjši del ministrovanja je namenjen stiku z javnostjo, neposrednemu uveljavljanju svoje politike in podobno. Žal nas večina lahko spremlja prav ta manjši del, zato imamo včasih o sposobnostih ministra ali ministrice tudi napačno predstavo. Spretnost komunikacije je pri ministru ali ministrici nujna – vse skupaj nas mora prepričati o smiselnosti ukrepov ministrstva –, a če za njo ne stoji tudi trdo delo, kmalu ugotovimo, da je tak minister bolj služabnik besed kot dejanj.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Kozma Ahačič.