Delo

Človek kar naprej nekaj dela, počne, ustvarja, zato ni nenavadno, da nas delo spremlja že tisočletja. Slovenska beseda delo se je razvila iz praslovanske besede *dě̋lo, ki je izpeljana iz praslovanskega glagola *dě̋ti, ta pa izvira iz še starejšega praindoevropskega korena *d^heh₁-. Samostalnik delo je bil prvič zapisan že v desetem stoletju, v prvih slovenskih knjigah ga je uporabil tudi Primož Trubar, in sicer v enakem osnovnem pomenu, kot ga poznamo še danes: zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin.

V študijskih letih se med učenjem tolažiš: »Najprej delo, potem zabava!« in hitiš s pisanjem seminarske naloge, da boš do večera končal in se nato brezskrbno zabaval do jutranjih ur. Vendar kmalu spoznaš, da v današnjem svetu, kjer je za preživetje nujen denar, še kako drži pregovor Brez dela ni jela, ki narekuje vestno opravljanje svojih službenih dolžnosti v upanju na pravično plačilo. A žal ni samoumevno, da bo tvoje delo pošteno plačano ali da delo sploh bo.

Vendar ljudje (hvala bogu!) večinoma ne živimo zgolj za zaslužek za preživetje. Odlikuje nas domišljija in v svoji zgodovini smo ustvarili že marsikaj lepega, nenavadnega in resnično edinstvenega: literarna, likovna in glasbena dela, ki tako ustvarjalcu kot naslovnikom nudijo sprostitev in pobeg od vsakdanjih skrbi. Nekatera dela prestanejo preizkus časa in se za vedno zapišejo v zgodovino, avtor pa tako nagovarja vedno nove in nove generacije še stoletja po svoji smrti.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Eva Trivunović.