Redko je parcela, namenjena pozidavi, tako pripravljena za hišo, pripoveduje arhitekt Matej Mljač o sodobnem domovanju za zakonca srednjih let na poti od Valdoltre proti Debelemu rtiču, z miljskim gričem v ozadju ter odprtim razgledom na morje. Ta seže vse od luških žerjavov na vzhodu in slikovite vedute Kopra, na zahodu pa se ujame na zvoniku piranske cerkve sv. Jurija.

Prav razgled in varno zavetje hriba s pinijami na severni strani sta določila ključni okvir, na katerem je arhitekt gradil idejo in podobo hiše. Izziv so bile predvsem omejitve, ki zaznamujejo sleherni projekt. »Tukaj smo bili omejeni z velikostjo parcele in željami naročnika, da na zelo majhnem zemljišču postavimo hišo, ki bo premogla vse značilnosti sodobne vile, veličino, odprtost in hkrati vse prostore, ki jih hiša mora imeti. Pa tudi, da bo lahko sprejemala goste z ločenim vhodom in jim zagotovila intimo. Stanovalca namreč pogosto, za krajši ali daljši čas, obiskujejo njuni odrasli otroci. Dobra hiša se mora znati prilagajati našim življenjem, jih po potrebi združevati in hkrati deliti,« je poudaril sogovornik, vodja arhitekturnega biroja D-R-A-F-T arhitekti.


 

Hkrati zunaj in notri

Hiša po njegovih besedah »razmišlja predvsem o arhitekturi Mediterana«. Sam ga razume kot prostor med morjem in zaledjem, ki ima seveda še zgodovinske, sociološke, antropološke dimenzije, in vse to se zrcali v značilni arhitekturi tako vasi kot mest in tudi vmesnega prostora.

»Mediteran je predvsem način bivanja v stiku z morjem in vonjem zaledja. Potem so tukaj kamen, rdeča zemlja, pitoresknost, barvitost in sestavljanje volumnov hiš v neko ruralno ali urbano celoto. Hiše so tu vedno najprej varovale ljudi in življenje v njih, poleti so jih branile pred soncem in jih hladile, pozimi grele ob ognju. Hiše so tukaj del vinogradov in njiv. Ta hiša se o vsem tem sprašuje, ponuja in predlaga, kako na takšni lokaciji in ob naročnikovih željah in pogojih bivati mediteransko. Toda ali ni mediteranski način bivanja pravzaprav tisti zunanji prostor, druženje ob hiši in pred njo kot pa v njej?« povzema značilnosti življenja v slovenskem Primorju.





Tudi posebnost te bele, kompaktne stanovanjske stavbe je terasa, dvorišče z južne in zahodne strani. Terasa je vhod, dvorišče in hkrati podaljšek dnevne sobe proti morju. »Odprti del bivalnega prostora tako pri hišah kot pri stanovanjih je po mojem prepričanju izredno pomemben arhitekturni element, ki zvišuje kakovost bivanja. Kako v hišo vstopamo, kako izstopamo, kako smo zaščiteni pred dežjem, smo hkrati zunaj in notri, kako se lahko kuhinja iz notranjosti raztegne v zunanjo, letno kuhinjo, kako in kje sprejmemo goste, do kod sega javni prostor hiše in od kod naprej je zasebni, kje se začne intima hiše,« so vprašanja, ki prav zaradi zabrisane meje med bivati zunaj in hkrati notri ostajajo brez jasnih odgovorov.
 

Zakaj bela in z ravno streho

Ker je lokacija ob poti v neposredni bližini več kot stoletje stare ortopedske bolnišnice ter bivalnega in turističnega naselja Ankaran, torej v napol urbanem in napol ruralnem tkivu brez jasne arhitekturne identitete, se avtorju ni zdelo ustrezno, da bi pri podobi hiše povzemal neke lokalne reference, med drugim značilne tople, sredozemske barve. Raje se je naslonil na modernistični jezik, torej ravno streho in belo barvo.

Tako je spregovorila z lastnim jezikom proporcev, tako razgledov iz hiše kot pogledov nanjo, ki morajo ugajati tudi sprehajalcem oziroma opazovalcem. In prav to je po besedah Mateja Mljača naloga arhitekta: da iz velikega števila vhodnih podatkov izdela projekt, ki odgovori na vsa vprašanja tistega, ki bo v njej bival, in okolice.



V začetni, razvojni fazi je bila hiša celo za nadstropje višja, razkriva. Predvsem zato, da bi bil razgled še lepši in da bi se lastnikoma uresničila želja po razkošno veliki knjižnici in študijskem prostoru v najvišji etaži. Porodila se je zamisel, da bi stopnice, ki so se skozi etaže vzpenjale proti strehi, objemale celo notranje drevo. Toda naročnika sta si ob snovanju projekta postavila finančne okvire, ki so predrugačili rešitev.



»A naj poudarim, da je za naročnika, ki ve, kaj si želi, in razume omejitve, užitek projektirati. Rešitev, da je na majhni parceli zasnovana hiša z vsemi lastnostmi in elementi vile, ki se navadno manifestirajo na veliko večjih kvadraturah, dokazuje, da na videz prestižna hiša ni nujno tudi draga. Ta 'prestiž' za ceno običajne hiše smo dosegli z racionalno konstrukcijo, funkcionalno razporeditvijo prostorov, kompaktnostjo stavbe in ustrezno izolacijo,« našteva njene prednostne parametre.

Kot je pritrdil sogovornik, je tudi na taki kvadraturi mogoče postaviti hišo za družino z manjšimi otroki. Le vrstni red prednosti in organizacijsko hierarhijo prostorov je treba preigrati drugače. »Razkošje domišljije je veliko pomembnejše kakor razkošno veliki prostori in dragi materiali. Arhitekturno ustvarjanje je nenehno izpraševanje, kako in kje živimo, kakšne materiale uporabljamo in kako z medijem arhitekture med seboj komuniciramo. Sprašujemo se, kako smo živeli v preteklosti, kako živimo danes in kako bomo živeli jutri. Načrtovati in snovati pomeni ukvarjati se s prihodnostjo, znanjem in izkušnjami preteklosti,« so načela, ki se jih drži pri vsakem projektu.