Maščevanje

Beseda maščevanje mi je v zadnjih dneh nenavadno pogosto prišla na ušesa – na tujih tleh so namreč svojo moč razkazovali voditelji dveh držav z izgovorom, da le izvajajo povračilne ukrepe, da kaznujejo zlo, da z ognjem ponovno vzpostavljajo božji red, pravico, zadoščenje.



A beseda maščevanje je težka. Ena tistih, ki jim brez jezikoslovnega znanja ni lahko priti do jasnega izvora: izpeljanke iz glagola maščevati (se) ‘napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivicoʼ (torej tudi maščevalec in maščevalka, maščevalen, maščevalnost, maščevalnež) Slovenski etimološki slovar pojasnjuje kot tvorjenke s praslovanskim korenom *mьstь in prvotnim pomenom ‘zamenjava’ oziroma ‘kar stoji za zamenjavo’. Obe strani te menjave sta seveda prepričani, da samo odgovarjata na storjeno krivico – in si tako izmenjujeta položaj maščevalca. Ob tem pa se krog maščevanja lahko nevarno zavrti in razširi, v svoj vrtinec pa potegne tudi tiste, ki nočejo biti del te zle menjave.



Tudi brskanje po slovarjih razkriva, da maščevanje navadno prinaša zlo, ne pomiritve, celo takrat, ko je sladko, ima v sebi kanček grenkobe: človek, ki kuha, kuje ali napleta maščevanje, lahko v njem in zaradi njega tudi (s)hira. Zato so ljudje maščevanje nad tistimi, ki so kršili naravni in družbeni red, pogosto prepustili bogovom, grškim Erinijam ali rimskim Furijam, tudi biblijskemu Gospodu (Kdor se maščuje, bo izkusil Gospodovo maščevanje, ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe. (Sir 28, 1)). Se ti, ki se imajo za boga, ki lahko dela, kar hoče, ne oziraje se na ljudi in mater Zemljo, zavedajo, da se jim to lahko maščuje?



***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Jožica Škofic.