(Majhen) dinozaver sredi dnevne sobe

Ko bom velik, bom prodajal dinozavre. Najbrž ni prav veliko ljudi, ki bi si zaželeli takega nezemeljskega poklica. Kljub celi vrsti sanjskih zaposlitev, ki vznikajo po svetu, je malo verjetnosti, da bi se nam zdela prodaja dinozavrov možen posel. In vendar premorejo v Trstu delavnico oziroma salon podjetja Zoic, kjer počnejo prav to: preparirajo in sestavljajo več deset milijonov let stare kosti dinozavrov, ki jih potem prodajajo na trgu.

Po svetu je v različnih muzejih in zasebnih zbirkah najmanj 25 njihovih velikih dinozavrov. Trenutno obdelujejo doslej največjega triceratopsa na svetu, ki so ga poimenovali Big John. Kupili ga boste lahko na dražbi ob sejmu Naturalia, ki bo sredi oktobra v Parizu. Izklicna cena bo 750.000 evrov.



Bi imeli večjega ali manjšega dinozavra doma ali pa vsaj kak del, morda lobanjo, vretenca, rog ali rep? Ni nemogoče – avkcijska hiša Binoche et Giquello bo na pariški razstavi omogočila tudi nakup največjega doslej znanega triceratopsa iz Trsta. »To je dogodek, na katerem razstavijo zelo različne najdbe iz naravoslovne zgodovine ali pa izdelke, v katere so te vgrajene: meteorite, fosile vseh vrst, od kuščarjev do cvetja, palm in rib, metulje, mamutove okle (izklicna cena od 15.000 do 20.000 evrov), lobanje in druge kosti dinozavrov, njihova jajca ... Zadnja leta tam ponavadi predstavi najzanimivejše in najdražje izdelke naše podjetje Zoic. Lani smo imeli mesojedega alozavra Big Sara, ki je bil dolg deset in visok tri metre in pol, vendar nekoliko bolj suh od Big Johna. Prodali smo ga za dva milijona evrov. S prodajo naših dinozavrov je tako: včasih so dražbe neverjetno uspešne, potem pa sledijo leta, ko gre prodaja neverjetno slabo. V našem salonu lahko vidite hadrozavra, ki nam ga za 450.000 evrov ni uspelo prodati. In zdaj tukaj čaka na novo priložnost. To je zelo poseben, a tudi zelo tvegan posel,« nam je povedal Flavio Bacchia, tržaški geolog, ki se s fosili ukvarja že štirideset let, z iskanjem in prepariranjem dinozavrov pa skoraj trideset.


 

Kako postaneš lovec na dinozavre in njihov prodajalec?

»Hadrozavre smo začeli kopati leta 1994 v Ribiškem naselju pri Devinu. Odkrili in predstavili smo dva, Antonia in Bruna, zdaj sta v tržaškem naravoslovnem muzeju. Odkrili smo še tretjega, ki pa je ostal v tleh. Poimenovali smo ga Zdravko, po Zdravku Rebuli, gospodarju kamnoloma, ki je prvi odkrival dinozavre pri Devinu. Lani smo prenehali z delom v Ribiškem naselju, ker nam občina in dežela ne podelita koncesije za upravljanje parka. Vložili smo veliko denarja, znanja in truda ... Nismo mogli preživeti z neprestanim vlaganjem brez zaslužka. Zato imamo že več let to delavnico in predstavitveni salon. Poslujemo uspešno, saj smo po velikosti deveti zasebni laboratorij na svetu, ki na ta način obdeluje dinozavre.« Dva njihova dinozavra sta v Trstu, drugi v Milanu, Benetkah, Neaplju, Barceloni, Parizu, v Južni Koreji, Bostonu. Prvega so v celoti preparirali leta 1997.



»Veliko sem se naučil sredi devetdesetih v ZDA, v Južni Dakoti, tam imajo prijatelji podobno delavnico, v kateri preparirajo dinozavre. Tam sem počasi spoznaval postopek. V ZDA sem hodil celo po trikrat na leto. Na začetku smo se tudi mi ukvarjali z izkopavanji, pozneje sem se osredotočil samo na prepariranje. Poznam nekatere starejše Američane, ki iščejo in izkopavajo stare kosti, imamo stike, in ko najdejo kaj surovega, kar ima zmerno ceno, naše podjetje kupi, pripelje v Trst in tu izluščimo starega plazilca iz zemlje in skal. Oni morajo imeti nos za odkritje, mi pa moramo znati primerno porabiti denar in končati delo,« pravi Flavio Bacchia, lastnik podjetja Zoic.



Kot nam je še pojasnil, so najdbe dinozavrov v ZDA pogostejše, ker so strmoglavile cene govejega mesa. Lastniki velikih rančev so spoznali, da so njihovi pašniki in zemljišča bogati s fosili in ostanki starih živali, poiskali so koga, ki zna poiskati fosile, in posel teče.
»Drugi razlog za več najdb je ameriška zakonodaja, kajti na zasebnem zemljišču najdeno okostje je tudi zasebna last in lahko z njim počneš, kar te je volja. Dinozavri iz ZDA so popolni, ker imajo papirje. Nas zanimajo samo predmeti z ustreznimi dovoljenji za prodajo.«
 

Iskalci dinozavrov kot iskalci zlata

V Wyomingu, Montani in Južni Dakoti na leto odkrijejo v povprečju po dvajset dinozavrov, pravi naš sogovornik. Najditelju Big Johna so plačali 150.000 evrov. Seveda je nakup lahko tudi maček v žaklju, saj kupijo bloke zemljine in kamna, za katere je samo ocenjeno, koliko kosti je noter. »Pri Big Johnu smo imeli srečo. V zabojih z več tonami materiala smo našli precej več, kot smo pričakovali.« Je največji najdeni triceratops, njegova lobanja v dolžino meri 262 centimetrov; prejšnji primat je meril 2,5 metra. »Z DHL smo pripeljali ves ta material, kar seveda veliko stane. Pred tem pa je bilo treba vse dele pripraviti za pot. Odkrili so ga že leta 2015. Izkopali in pripeljali v Trst pa smo ga novembra lani,« pripoveduje lovec na dinozavre.



Starost Big Johna je težko ugotoviti, kajti njegove kosti so začele postopoma nazadovati. Bacchia ugiba, da je imel kakih 60 let. Umrl je zaradi rane, ki jo je dobil na ovratnem, grebenskem delu lobanjskega ščita. »Drugi triceratops ga je z rogom zabodel, luknja je vidna še danes. Rana se je vnela, to je bilo kasneje usodno za rastlinojedo žival. Paleopatolog je lahko dobro razbral posledice vnetja na preostalem delu kosti. Taki spopadi med triceratopsi so bili običajni. Voda je truplo zanesla drugam, raznesla kosti na površino 100 kvadratnih metrov, potem ga je prekrilo blato in ga ohranilo tako, da smo ga po 66 milijonih letih dobili mi.« Kosti so se skozi milijone let spremenile v kamnino. V nekaterih primerih se kost lepo razlikuje od kamnov, v drugih razlike skoraj ni, razlaga sogovornik. »Dokler razlike vidimo pod mikroskopom, lahko delamo skoraj čudeže. Kadar deli kosti manjkajo, jih rekonstruiramo. V tem primeru smo dobili skoraj dve tretjini kosti, lobanja je ohranjena v 75-odstotnem deležu, kar je zelo dobro. Naš sodelavec Tomaž Starc s slovenskega Krasa, ki ima zlate roke, je ocenil, da je skupaj kakih dvesto kosti.«
 

Jurski park, odprt za javnost

Flavio Bacchia zelo hvali svojo ekipo. Stalno zaposlenih je v podjetju z njim vred osem. Tomaž Starc je odličen kovinar, ročno spreten in iznajdljiv še za vrsto drugih stvari. Izdeluje nosilce za vsako kost posebej in za ogrodje, na katero potem obesijo celotno okostje. Drugače tako velikega okostnjaka ne bi bilo mogoče seliti. Prav tako izdeluje zaboje in varna ležišča za posamezne kosti.



V ekipi so poleg kovinarja še biolog, umetnik, ekspert za dinozavre, modelar ... Pri natančnem čiščenju kamnin, v katere so ujete kosti, uporabljajo predvsem zelo majhna pnevmatična kladivca različnih oblik in z različnimi nastavki. Na začetku se kakšen kos tudi uniči. Po določenem času se preparator nauči, dobi prijem. Big Johna morajo končati do 15. julija, zdaj so čez polovico.
​Na dražbi v Parizu bo več kot dvesto predmetov. »Naš dinozaver bo največji predmet. Vsa leta se tam predstavljamo z največjimi izdelki. Ko je bil Big John živ, je tehtal kakih šest ton. Upamo, da ga bomo lahko prodali. Vemo, da so trenutne cene na trgu ugodne za nas. Toda razmere se lahko hitro spremenijo.«



Salon podjetja Zoic v ulici Flavia v tržaškem predmestju je ob petkih odprt za javnost, vendar se je zaradi ukrepov proti epidemiji za obisk treba napovedati. Ker imajo poleg Big Johna še nekaj drugih okostij in fosilov, sami pravijo, da je to mali Jurski park.
»Predsednik beneškega naravoslovnega muzeja Giancarlo Ligabue, ki je kopal dinozavre po vsem svetu, je dejal, da dinozavri privlačijo našo pozornost zato, ker so bili tako izjemno veliki, izjemno nevarni in ker so kljub temu izumrli. Planetu so vladali v obdobju pred 125 in 65 milijoni let. Pojavili so se, izginili, se spet pojavili. Zadnji so izginili pred 65 milijoni let. V tistih časih je na indijski plošči Dekan izbruhnilo več velikih vulkanov. Poleg tega je na Zemljo trčil še kak meteorit, kar je prispevalo k spremembi klime in dinozavrom se ni uspelo prilagoditi,« skuša pojasniti Bacchia, ki je prepričan, da človek usodno segreva ozračje.

»Spominjam se poletij iz svoje mladosti. Ko je živo srebro seglo čez 30 stopinj, se nam je zdelo nadvse toplo poletje. Zdaj se ozračje segreva čez 40 stopinj. Poglejmo, kaj vse počne človek na svetu, in res ne bo nič čudnega, če bo šlo enkrat čez rob.«