Magrittova slika z avkcijskim rekordom prebila mejo stotih milijonov dolarjev

René Magritte (1898–1967), belgijski slikar in eden vodilnih evropskih nadrealistov, ki se ga je zaradi večplastnih, enigmatičnih pomenov v njegovih delih in predvsem analiz relacij med realnostjo ter naslikanim oprijela oznaka najizrazitejšega filozofa evropske zgodovinske avantgarde, se je znašel na elitnem seznamu umetnikov, katerih dela lahko na dražbah presežejo 100 milijonov ameriških dolarjev.

Na njem so, denimo, Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir, Georges Seurat, Edvard Munch, Vincent van Gogh, Paul Cézanne, Amedeo Modigliani, Pablo Picasso, Francis Bacon, Andy Warhol, Jean-Michel Basquiat in seveda Leonardo da Vinci, v kolikor verjamemo, da je sliko Salvator Mundi res ustvaril on. Na tem seznamu seveda opazno pogrešamo umetnice. Najdražje doslej prodano delo slikarke je še vedno slika Jimson Weed/White Flower No. 1 Georgie O’Keeffe, prodana za 44 milijonov.

Rekord po skoraj desetminutnem boju

Magritte, ki se je rad poigraval s konvencijo istovetenja podob in upodobljenih stvari, na čelu z znamenitim upodabljanjem vsakdanje kadilske pipe s pripisom, da to pač ni pipa, je na ta seznam prodrl z včerajšnjim rezultatom prodaje njegove slike L'Empire des lumieres (Imperij luči) v dražbeni hiši Christie's v New Yorku. Po skoraj desetminutnem boju zanjo se je dražbeno kladivce dokončno oglasilo pri rezultatu (z dražbenim pribitkom) 121.160.000 ameriških dolarjev. Sliko so sicer ocenili na 95 milijonov dolarjev, prejšnji dražbeni rekord za Magrittovo delo pa je bil 79 milijonov dolarjev. Dosegli so ga predlani.

L'Empire des lumieres je bil del zasebne zbirke Mice Ertegun, oblikovalke, ki je pobegnila iz Romunije in se naselila v Združenih državah. Poročena je bila z Ahmetom Ertegunom, ustanoviteljem založbe Atlantic Records, umrla je lani.

Magritte se je sicer rodil v Lessinesu in se akademsko formiral v Bruslju, po študiju in zgodnjem delu, na katerega sta vplivala zlasti futurizem in kubizem, pa je bilo zanj pomembno srečanje z metafiziko Giorgia de Chirica leta 1922. Tri leta pozneje se je dokončno preusmeril v nadrealizem, z Andréjem Bretonom in pariškimi nadrealisti pa se je povezal ob koncu dvajsetih let, ko se je preselil v Perreux-sur-Marne blizu Pariza. Vendar se je že po nekaj letih vrnil v Bruselj in tam ostal do smrti.