Da zvečer ob šestih pripoveduje po radiu pravljice gospodična Vencajzova, je poročal časnik Slovenec že v prvih dneh poskusnega oddajanja Radia Ljubljana septembra 1928, podobno so najbrž vsaj v kakšnem časopisu omenili leta 1964, ko se je pravljica po zaslugi Toneta Sojerja vrnila med poslušalce pred radijskimi sprejemniki. Danes poročamo, da jih na prvem programu petnajst minut pred 20. uro še vedno čaka sleherni večer. Nocoj jo je bilo ob častitljivem 55. jubileju znova mogoče videti tudi v živo.



Eni od oddaj nacionalne radijske hiše z najdaljšo tradicijo so se slavnostno poklonili s pravljico O medvedu, ki je rad bral Tatjane Kokalj, ene od izbranih z natečaja pred desetimi leti. V živo, tudi ob glasbeni spremljavi pianista simfoničnega orkestra RTV Klemna Golnerja in med videoprenosom, jo je reinterpetiral dramski igralec Tadej Pišek. Tako kot vsak večer – doslej je odpadla morda le trikrat – je bila izbrana času primerno. Podobno kot mali in veliki poslušalci v času epidemije tudi medved Mok dneve preživlja sam v svojem brlogu, le da »tišči smrček v knjigo in bere. To počne najraje na svetu, še raje kot gloda hruške ali rešuje križanke, gotovo pa veliko raje, kot pospravlja po brlogu.«


 

Pomembno, da ostajajo tudi samo v besedah

Njegov tokratni interpret Tadej Pišek je to, četudi le desetminutno nalogo, vzel skrajno resno. Vadil je od ponedeljka, ko jo je dobil v roke, povabila pa je bil zelo vesel. »Umetniki v karanteni smo že zelo željni ustvarjanja. Lahko noč, otroci! pa se mi sploh zdi zelo lep koncept. Naša generacija je odraščala z radijskimi pravljicami in radijskimi igrami. Danes, ko so se že vse preselile na televizijo in splet, se mi zdi izjemno pomembno, da ostajajo tudi takšne samo v besedah. Neštetokrat sem poslušal Volka in sedem kozličkov z odličnima Vladimirjem Jurcem in Majdo Potokar ter Malega kakaduja Svetlane Makarovič, ki sem si ga izbral kot prozo celo za sprejemni izpit na akademiji. Predvajal sem jih tudi nečakom, to so res večne zadeve,« je povedal Pišek.

V živo pred radijskimi mikrofoni in kamerami slovenski dramski igralci in glasbeniki preberejo in odigrajo nekaj pravljic na leto, prva je bila leta 2017 slavna Muca Copatarica. Za letošnje jubilejno leto so imeli mnogo drznejše načrte, a kaj ko je koronavirus vdrl tudi v pravljični svet. Pravljico v živo so v uredništvu pod vodstvom Alje Verbole želeli podariti otrokom prav med njimi: na pediatrični kliniki, v šolski koloniji ..., zdaj upajo, da bodo vsaj kakšno lahko podarili, morebiti na Noči v stari Ljubljani ali vsaj v predbožičnem času.


 

Na radijske valove najprej čez tri leta

Pravljica, ki je bila na sporedu nocoj, bo na radijske valove v najboljšem primeru prišla šele čez tri leta, a poslušalci mnogim (iz arhiva) lahko prisluhnejo, kadar si zaželijo. »Slabih 5000 smo jih digitalizirali, preostale, še sami ne vemo, kolikšno je njihovo natančno število, so v arhivu na trakovih. V zadnjih letih dodajamo le nekaj novih na leto, zato si zelo želimo novega natečaja. Na zadnjih v letih 2010 in 2012 smo prejeli vsakokrat po 700 pravljic 400 avtorjev, približno po štirideset pa smo jih odkupili. Vse so bile posnete v igranem programu Ars s slovenskimi dramskimi igralci,« je povzela Špela Šebenik, koordinatorka otroških in mladinskih oddaj na Prvem.

Eden od tistih, ki je interpretiral največ pravljic Lahko noč, otroci!, okoli petdeset (in kar 600 radijskih iger), je znameniti Jurij Souček, ki je s prepoznavnim glasom obogatil otroštva številnih generacij. »Njegovega« Miškolina so v času epidemije, dan po njegovem 91. rojstnem dnevu, obudili v Pravljici za lahko jutro dvajset minut do sedmih na Prvem (na sporedu bo do prihodnjega četrtka).

Miškolin, ki ga je priredil tudi za televizijo, ga je očaral že v otroštvu v reviji za otroke Nosorog; zgodaj je že sam začel čitati. Pri večerni pravljici, ki si jo je izmislil Tone Sojer, je bil zraven od začetka, radio je bil nekaj časa služba, sicer pa njegov drugi dom.



»Nekoč je bila literatura za lahko noč tam pozno zvečer ob 23. uri, gostili so kakšnega literata, pisatelja, pesnico in tako si šel spat s poezijo ali kakšnim drugim izbranim besedilom. Prej, po večernih poročilih, je bila pravljica za otroke. Snemali smo jo v živo – toleriralo se je največ tri napake na tipkano stran –, nekje v tem času so začeli tudi snemati. Brala sva z gospo Elviro Kraljevo, ki je bila taka pravljičarka! Otroci so zvečer seveda komaj čakali na pravljico, starši pa so imeli argument, da je potem vendarle treba v posteljo. Miškolin, ki ga zdaj predvajajo, je iz časa, ko sem še hitro bral. Bolje bi bilo, če bi me na novo povabili, zdaj bi bral počasneje in bolj preudarno,« je povedal v smehu.

Otroci so bili vedno njegovi prijatelji, zato so mu bile najbolj zoprne pravljice, ki so bile očetovske in so otroke hotele nekaj podučevati. »Všeč so mi bile humorne, takšne so bile predvsem češke, ki smo jih predvajali tudi po televiziji. Slovenskih pravljic je pravzaprav malo, nekaj jih je napisal Trdina o Gorjancih. Zdaj, ko imam vnukinjo Lejlo, smo pobrskali za starimi posnetki ... Ponovno obujam pravljice iz zbirke Babica pripoveduje. Zadnjič, ko je šla spat, sem eno povedal, pa je kar delovalo,« je povzel svoje nenehno vračanje k pravljicam in otroškemu svetu.


 

Spremenjeno le agregatno stanje

»Dobre zgodbe bodo vselej našle pot do pravih ušes, spremenile bodo agregatno stanje, danes jih lahko poslušaš na podkastu v avtomobilu, a bodo ostale. Otroci jih vedno znova odkrivajo in poslušajo in jaz jih moram vedno znova pripovedovati,« je poudaril pisatelj Primož Suhodolčan, ki je zelo vesel in počaščen, da je lahko sodeloval pri tem programu kot član natečajne komisije in avtor ter da so mu ob 50. obletnici oddaje izdali zgoščenko s sedmimi njegovimi pravljicami. Tudi v uredništvu pritrjujejo, da zanimanje za radijsko pravljico ne usiha in da se je nekoliko spremenil le način poslušanja.



Oddaja Lahko noč, otroci! ima na podkastu 7500 naročnikov, v tem pogledu jo prekaša le Radio GaGa. Kot so še povedali v uredništvu, jim je v zahvalo pisala Američanka, ki se ob pomoči posnetih pravljic uči slovenščine. A v resnici je poslušanje jezikovne pravilnosti dragocena šola predvsem za slovenske otroke, še zlasti danes, ko imajo starši vse manj časa (ali pa si ga ne vzamejo) za glasno branje knjig. »Interpretacije so na visoki ravni ne samo zaradi igralcev. Besedila pregledajo lektorice, glasbena spremljava je avtorska, zgodba pa mora čez mnoga sita kakovosti in primernosti mediju in najmlajšemu občinstvu. Stavki ne smejo biti preveč zaviti in predolgi, da lahko poslušalci slišijo sporočilo,« je pravila, po katerih se ravnajo, opisala Špela Šebenik. Poudarila pa je predvsem, da radio budi domišljijo in tudi odrasle odpelje nekam drugam.


 

Najprej poslušalka, nato avtorica

Radijska pravljica vselej prevzame tudi pisateljico Tatjano Kokalj, avtorico te nocojšnje v živo prebrane o medvedu Moku, ki se ji je utrnila ob branju vnukom. »Strašno veliko mi pomeni, da je tudi po desetih letih, sploh v trenutnem času, ko smo doma in ne moremo biti v družbi, našla aktualnost; ta moj medved nič ne stoka in se nič ne smili samemu sebi. Radijska pravljica res ponuja posebno doživetje. Najprej sem bila poslušalka, nato avtorica, ki so jo poslušali tudi moji otroci in vnuki. In ko zaslišim uvodno glasbo, tudi če se peljem v avtomobilu, me prevzame ta večerni trenutek s soncem, ki zahaja ... Res sem vesela, da takšne stvari še vztrajajo in da jih družbene spremembe niso izbrisale,« je sklenila misli, ki bi jim pritrdili vsi zvesti poslušalci in poslušalke oddaje Lahko noč, otroci!