V nadaljevanju preberite:

Iz enega parka v drugi. In skoraj gotovo spet nazaj. Kakšno je ozadje nastanka kipov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ki jih je prejšnja oblast z državniškega kompleksa na Brdu umaknila tako rekoč čez sedem hribov in dolin, na oddaljeno območje kompleksa Parka vojaške zgodovine v Pivki? Kam z dediščino kiparstva, ki je nastala zaradi nekdanje državne politike in se zdaj znova vrnila na delovno mizo sedanje?

Če si prvi vtis o Parku vojaške zgodovine Pivka, ki so ga šele pred kratkim sprejeli v Skupnost muzejev Slovenije, poiščeš na portalu, na katerem vabijo k obisku, ti klik na najbolj izpostavljen videoposnetek sugerira, da stavijo na »doživetje za celo družino«, med katerim lahko nasmejani otroci spoznavajo, denimo, tudi vsakovrstno uničevalno orožje.

Kompleks na območju starih pivških vojašnic upravlja istoimenski javni zavod, katerega ustanoviteljica je občina Pivka, izrazito pa je prisotna tudi država. V okviru parka so namreč vzpostavili tudi največji muzejski depojski kompleks v državi s površino okoli 3000 kvadratnih metrov, ki je v lasti ministrstva za kulturo.

Na to lokacijo je prejšnja vlada, domnevno zaradi restavriranja, preselila kipe iz parka protokolarnega posestva Brdo pri Kranju, pri čemer je zanje postal odgovoren Muzej novejše zgodovine Slovenije, tedaj še brez novopečenega dodatka »in sodobne« ter pod vodstvom Jožeta Dežmana.