Močan jugozahodnik, lebič ali garbin, je minule dni razdejal piransko obalo na Prešernovem nabrežju, na Punti, ki je najbolj izpostavljen del starega mestnega jedra. Podobnega »bombardiranja« mesta z več ton težkimi gmotami vode so Pirančani sicer vajeni. Nikakor pa ni res, da je vsako leto tako. Po pričevanjih starih Pirančanov tako dolgotrajnega »paketa« visokih plim v kombinaciji z vsaj petimi lebiči doslej še ni bilo.

Po pričevanjih starih Pirančanov tako dolgotrajnega »paketa« visokih plim v kombinaciji z vsaj petimi lebiči doslej še ni bilo. Foto Jože Suhadolnik

O tem, da so visoke vode in orkanski vetrovi pogosto prizadeli mesto, pripovedujejo najstarejše piranske legende. Tudi tista, da je Pirančane pred najhujšim »zmajem« rešil sveti Jurij in si zato za večno prislužil funkcijo mestnega zavetnika. V preteklosti so sicer že doživeli močne lebičade (kot pravijo tem pojavom). Toda zadnjih 85 let se še ni zgodilo, da bi visoka plima vztrajala deset dni in v istem obdobju okrepila svojo udarno moč skupaj s petimi lebičadami.

Tretjega novembra je bilo zabave konec. Morje ruši vse. Foto Boris Šuligoj

Prvič je lebič v tokratnem paketu zapihal že 27. in 28. oktobra, vendar razmeroma blago, zato posebne škode ni bilo. Tretjič je pihal 31. oktobra in premaknil prve več ton težke skale. Četrtič je bil najhujši v petek, 3. novembra, po 12. uri in nazadnje (v tem nizu) še v nedeljo, 5. novembra, ob peti uri zjutraj. Pirančani so morali kamenje z obale pospravljati trikrat. Škoda je bila na nepremičninah, na klopcah, koših za smeti, uličnih svetilkah, na skoraj vseh letnih vrtovih gostišč, kjer so valovi razbili stekla in zvili nosilne konstrukcije zaščitnih verand restavracij na Punti. Voda je vdrla v lokale, zalila pritličja piranskih hiš, valeče skale so povzročile škodo na črpalnem sistemu za morsko vodo, namenjeno akvariju ...

Sicer pa so valovi v celoti zribali kamnito dno v obrežnem pasu pod vodo na južni strani piranske obale. Veliki valovi so na kopno zmetali morske kumare, spužve, polže, školjke, rake in druge organizme. Škodo v morju bodo biologi lahko ocenili šele, ko se bo umirilo in zbistrilo.

Tako je bilo novembra 1968, dan po grozni noči. Stari meščani so temu rekli »maremoto«, kar bi prevedli v »morski tres«.

Ni bilo zmeraj tako

Če drugega ne, bi dogodek morda lahko prepričal vsaj nekaj tistih nejevernih Tomažev, ki ne verjamejo v podnebne spremembe. Nenavadno toplo morje v vsem Sredozemlju je najverjetneje vzrok za vse te pojave, kakršnih zadnjih 85 let ni bilo. Starejši Pirančani pomnijo le nekaj posameznih izstopajočih rušilnih lebičad. Najhujša je bila 8. novembra 1968, ko je morje na kopno zmetalo še več večtonskih skal in podobno količino kamenja. Druga nekoliko manj huda je sledila še leta 1984. Kasneje pa tako hudih niso več beležili. Tedaj je lebičada trajala nekaj ur, morda pol dneva, in že naslednjega dne je bil mir. Tokrat je pihala skoraj vsak drugi dan in Robert Zirnstein, vodja civilne zaščite v Piranu, se boji, da se bo letos še ponovila.

Tako je bilo na piranski Punti leta 1936, ko še ni bila asfaltirana. Skale so komaj kukale čez tlak. Ampak morska gladina je bila po ocenah približno 30 centimetrov nižja, kot je danes. Foto arhiv Mitje Guština

Primerjava tokratnih lebičad s tisto iz leta 1968 je nehvaležna. Večina tistih, ki so doživeli obe, sicer meni, da je bila pred 55 leti občutno močnejša. Toda inženir gradbeništva Vito Mavrič (eden od trojice, ki je pred dvema letoma predlagala idejno zasnovo in dala pobudo za začetek resnejšega razmišljanja in pristopa pri protipoplavni zaščiti Pirana) je ocenil, da sta si bili lebičadi precej podobni. Tista iz prejšnjega stoletja je povzročila večje razdejanje predvsem zato, ker je bil obrambni zid okoli piranske Punte bistveno manj učinkovit od sedanjega skalometa. Skale so segale komaj pol metra nad višino tlaka. Zato je morje lahko tudi toliko bolj ranilo nabrežje. Šele po razdejanju iz leta 1968 so še isto zimo, ki je sledila, v Piranu za več kot en meter zvišali skalomet.

Vito Mavrič se takole spominja: »To se je zgodilo v začetku novembra 1968. Tedaj so s tovornjaki pripeljali apnenčaste skale iz SCT-jevega kamnoloma na Kaldaniji (pri Sečovljah) in jih samo stresli na rob obale ter z bagrom potisnili na rob. Šele zadnjih 25 let vemo, da mora biti valobranska krona širša, skale pa se morajo poševno zlagoma spuščati do morskega dna. Biti morajo tako zataknjene (ukleščene), da druga drugo podpirajo. Predlagatelji obrambne protipoplavne rešitve smo dobro vedeli, da zdaj nametane skale ne morejo kljubovati lebičadi, kakršno smo doživeli. Problem jugozahodnika je, da prinese predvsem zelo dolge valove, ker piha z odprtega. Velike in težke vodne mase najprej z vso silo udarijo v skale, pri tem se naredi vakuum, ki ob umiku vode še dodatno vleče kamenje in skale za sabo. Pri gradnji takih obrambnih valobranov so potrebni zahtevni gradbeni posegi, ki upoštevajo vse te silnice,« pravi Vito Mavrič.

Punta po letu 1960 in prvi gostinski lokali. Tu je jasno, da skalomet ni mogel biti kos lebičadam. Po razdejanju leta 1968 so ga krepko zvišali. Fotografiji arhiv Mitje Guština

Pavle, najstarejši gostilničar, si je zgradil zidek

Pavle Lovrečič je 83-letni piranski gostinec, ki je na Prešernovem nabrežju prvi postavil gostinske mizice in stole in ob neurjih redno doživljal škodo. Morje mu je prva leta zalivalo tudi lokal v hiši.

»Najviše je segalo konec novembra 1969 [tedaj je bil zabeležen absolutni poplavni rekord z višino 394 centimetrov nad izhodiščno točko morja ob slovenski obali]. Morje nam je v našem gostišču segalo do pasu. Pred približno 15 leti sem z dovoljenjem upravne enote zgradil pred lokalom 85 centimetrov visok zidek, prehode pa ob poplavi zaprem z zagatnicami. Ob tokratnih poplavah in lebičadah nismo imeli nobene škode. Morje je prišlo tudi na letno teraso, a je voda ostala daleč od notranjih prostorov. Prav tako ni udarila vanje skozi jaške. Seveda so valovi škropili tudi po strehi letne terase, toda razbili niso ničesar,« pove najstarejši piranski gostilničar, ki pritrdi, da toliko zaporednih dni plime in lebiča še ni doživel. Dvomi pa, da bi majhen zidek rešil Punto pred poplavami. »Kam bi odtekala voda, ko bi valovi pljuskali čezenj?« je v skrbeh Lovrečič.

Vito Mavrič mu odgovarja: »Če bi bila krona valobrana široka več metrov in bi imela primeren naklon v morje, potem valovi ne bi bistveno zalivali sprehajališča na Punti. Sicer pa bi vodo požirala meteorna kanalizacija, po kateri bi odtekala v piransko pristanišče, kjer bi bila gladina (zaradi zapornic) nižja od visokega morja zunaj Pirana. Ob zelo hudih nalivih pa bi meteorne vode pomagali prelivati v pristanišče s črpalkami, podobno, kot so počeli minule dni gasilci in pripadniki civilne zaščite, ki so prečrpavali meteorne vode izpod Tartinijevega trga v pristanišče,« pojasni Mavrič.

Pred hotelom Piran je bilo 31. oktobra še zabavno, tri dni kasneje pa je morje že segalo v recepcijo, od koder smo fotografirali. Fotografiji Boris Šuligoj

Seveda se bodo razprave o primerni protipoplavni zaščiti Pirana zares razplamtele šele prihodnje leto, ko namerava občina objaviti razpis za strokovno kar najbolj domiselne protipoplavne ukrepe. Kdor pozna Pirančane, ve, da ne bodo z nobeno rešitvijo zadovoljni, saj so mnogi prepričani, da je še najbolje »tako, kot je zdaj in kot je bilo vedno«.

Branik mesta pred valovi in poplavami

Piran še v začetku 20. stoletja ni imel sprehajališča okoli mesta. V začetku je imelo mesto obrambni zid tudi na morski strani, kasneje so segale hiše vse do morja. Šele v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno so zgradili nasutje, ki je bilo deloma pokrito s kamni, deloma s šodrom. Punto so prvič asfaltirali leta 1949. Obrambno kamenje okoli sprehajališča je sprva segalo le nekaj pedi čez tlak.

Šele po letu 1968 so skalomet bistveno zvišali in ga kasneje dopolnjevali s skalami, ki so zdrsnile v morje ali pa so se pogreznile. Zadnjih 15 let pa tega skalometa ne dopolnjujejo več. Gradbinci trdijo, da nikakor ni zgrajen tako, da bi lahko primerno branil mesto pred valovi in poplavami.