Mi njet ruski špijuni, mi afriški dipljomati

Po anketi Mediane 30 odstotkov Slovencev (tudi vsi slovenski politiki) verjame, da bodo ukrepi na mejah zmanjšali reko beguncev. Ma, kje so jih našli! Anketirance, namreč. Preostalih 70 odstotkov meni, da je vse skupaj lari fari, sedem odstotkov od teh ve, da bo beguncev prej več kot manj. Ker po svetu vse bolj grmi in poka  celo iz »najbolj varnih« držav na svetu še bolj na varno popihajo plahe duše, pa ne bodo bežali od tam, kjer je vse uničeno, ni kruha, ni vode, ni več živih, ni nič, še bolečine ni več...  Povejte vi meni, bi vi ostali?

Potem se srečajo ministri, enkrat v Berlinu, drugič v Trstu, in nam pokorno javljajo, da so na mejah v dveh tednih ustavili »že« 222 sumljivih oseb. (Orka, toliko?! Ali drugače ne ustavijo nikogar?) In da je to najlepši dokaz upravičenosti ukrepa. Mi pa to poslušamo. In 30-odstotno verjamemo. Ampak, s trojko na univerzi ne opraviš izpita. Zato zdaj opozicija zahteva še strožji nadzor na mejah. Tja bi po njeno morali poslati kakih 120.000 policistov in še toliko vojske, da bi na teden ujeli 300 zares sumljivih oseb. Nadzor na Balkanu je na primer  59-odstoten. Samo za primerjavo: v ZDA je nadzor 200-odstoten. Vsakogar pregledajo vsaj dvakrat. Strogo resno ga premikastijo in prebadajo na vseh mejnih prehodih. Ampak v Los Angelesu je vseeno skoraj milijon Kitajcev, od katerih večina ne obvlada niti treh angleških besed skupaj. Skozi kakšne mišje luknje se, kljub 200-odstotnemu nadzoru zvlečejo vsi milijoni beguncev v ZDA, ne vem. 

  Meje dokazano ne pomagajo, a je vseeno prav, da jih imamo. Zaradi politikov. Končno imajo kaj dela. Sicer bi razpravljali samo, kdo je s kom, kdo bi s kom, kam bi dali Urško, kdo je komu zabil avtogol, kdo je večji kalin, kdo daje in jemlje debelejše kuverte, kdo hitreje odpira vrata, službe in posle svojim... Čeprav bi vsako leto potrebovali vsaj 20.000 parov pridnih rok in smo jih pripravljeni uvažati s Filipinov, se jih hkrati bojimo kot hudič križa. Temu se reče politična shizofrenija: po eni strani bi jih uvažali, po drugi pa streljali na mejah.

Kaj ga je strlo? Švica ga je!

Železnih zaves si je v enotni Evropi zaželela tudi lepa in bistra Giorgia Meloni, velika prijateljica Afričanov. Si lahko predstavljate, da bi tako bistra gospa, ki vas (in vse naše politike z Ivanom na čelu) vsak hip užene v kozji rog, padla v zanko ruskih kavbojcev? Je že res, da sta omenjena moskovska kavboja posebne sorte tička, namazana z vsemi špijonskimi žavbami. Morda ne samo kavbojca, ampak tudi prava »KGBojca«. Zato taka neznosna lahkost padanja na »finte« upravičeno buri domišljijo. Še bolj zato, ker Melonijeva ni prva ne zadnja. Če pade na takšne, ni čudno, da pade tudi na limanice učinkovitosti notranjih evropskih mej. Morda pa je ob telefonskem pogovoru natančno vedela, s kom ima opravka, in je zgolj odigrala vlogo dvojno zakrinkanega kontrakontrašpijona, s katero je naročniku zvijače poslala šifrirano sporočilo, ki pa ga še nismo dojeli v vsej njegovi globini in širini. Če pa je res padla Afričanom z ruskim naglasom v lažni objem, potem je padla v dvojno prikrito past. Kar koli naredi, kakor koli obrne, v vsakem primeru je v pasti. Da o žalujočih ostalih ob taki politiki niti ne govorimo.

Še gasilci so spoštljivi do te moči. Foto Boris Šuligoj

V vročo razpravo o tem, kateri ukrepi bi bili najprimernejši za obrambo Pirana, sta se minuli teden vpletla še morje in veter. Dober teden sta na svojem profilu s podporo lebiča nizala argumente, kako si onadva  predstavljata Piran: »Vi kar razpravljajte, kaj bi morali narediti z nama dvema, midva pa bova ta čas igrala tako, da boste plesali, kot bova midva godla. Piranu nisva nikoli izdala soglasij za vse tiste stare podrtije, vegaste in smrdljive ulice. Ta prostor  je vedno pripadal nama dvema, Pirančani naj raje odstranijo velike skale z obale, ki so jih tja pripeljali Titovi komunisti. Zgradijo naj 10 metrov visoko obzidje sredi mesta, kot so ga pred 400 in več leti.« Tako sta v demokratično razpravo vključena tudi morje in veter, ki sta končno pridobila status stranke v postopku. 

Tolaži nas lahko vsaj nekaj: kakšna sreča, da Pirančani niso še ničesar prenovili. Škoda na stari in zdavnaj amortizirani infrastrukturi je namreč stokrat nižja, kot bi bila na prenovljeni, bleščeče lepi piranski promenadi. Tako jo bodo odnesli z manj kot milijončkom škode, sicer bi jo šteli v milijonih.  Modri in preudarni so meščani: nihče niti morje in veter jih ne sesuje bolj, kot so sesuti sami.