Doba človeka v paleontološki zgodovini tako rekoč ni omembe vredna, imajo pa njegova dejanja pogubne posledice na bitja okoli njega in nanj samega. Da je človek sam svoje sreče kovač, dokazuje sedempikčasta polonica, ki ji rečemo pikapolonica. Priljubljeni hrošček, junak slikanic in otroških risank, ki bo kot simbol sreče gotovo pristal tudi na darilih v prihodnjih dneh, pa v naravi počasi izginja. O njem in drugih bitjih, ki so ogrožena v Sloveniji, smo se pogovarjali z dr. Tomijem Trilarjem iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Tudi če gledamo s perspektive življenja človeka, se je zgodilo bliskovito. In kot je pogosto pri takih primerih, namen morda ni bil slab, a je imel pogubne posledice za biodiverziteto. V rastlinjakih v ZDA so v boju proti ušem v rastlinjakih rešitev našli v harlekinski polonici, ki sicer domuje v Vzhodni Aziji. Uvozili so jo, a bitje seveda ni ostalo zaprto v rastlinjakih, ampak je sfrlelo na svobodo, kjer je bilo hrane prav tako na pretek.

Podobno pot so na prelomu tisočletja ubrali v Evropi: požrešno harlekinsko polonico so naselili v rastlinjake, spet je odletela in se začela hitro širiti. Prvič so jo opazili v Belgiji leta 2001, potem je šlo kar po vrsti; v naslednjih letih so jo zaznali v Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Veliki Britaniji, na Poljskem, v Avstriji …, je našteval Tomi Trilar, biolog in vodja kustodiata za nevretenčarje v prirodoslovnem muzeju.

Prvi zanesljiv podatek, da so jo opazili v Sloveniji, je iz leta 2008, v naslednjih letih so že poročali o množičnem pojavljanju v Ljubljani, predvsem v Miklošičevem parku in vzdolž Dunajske ulice, na tulipanovcih, uvoženi vrsti parkovnega drevesa, ki je s sabo prinesel še tujerodno tulipanovčevo listno uš, ki tudi ni imela drugih sovražnikov. Tako so se harlekinske polonice začele množično razmnoževati, se razselile v naravi in zdaj odžirajo hrano domačim polonicam; teh je približno 60 vrst in med njimi je sedempikčasta.

»Harlekinska polonica najprej poje vse uši in kaparje, potem pa se spravi tudi na ličinke domorodnih vrst polonic. Raziskovalci opažajo, da naše polonice že stradajo,« je povedal Trilar. »Če pravimo, da nam pikapolonica prinaša srečo, se nam torej slabo piše.« Kaj dosti dokazov ni treba iskati, samo pomisliti je treba, kdaj smo nazadnje videli sedempikčasto polonico. S harlekinsko sta si sicer podobni, le da ima slednja bistveno manj urejen suknjič, če pogledamo razporeditev črnih pik. »Še pred 15 leti so bile na vrtnici, kjer je bilo opaziti uši, tudi ličinke pikapolonic pa še kakšno odraslo si dobil zraven. Danes je to redkost.«

Reševanje puščavnika, okarčka in temne šaševke

Trilar spomni še na druge drobižke, ki jih človek niti ne opazi, biologi pa so zanje zelo zaskrbljeni. V ljubljanskem Tivoliju, denimo, rešujejo puščavnika, največjo evropsko vrsto minice. Živi v duplih, v lesnem drobirju, s katerim se hranijo njegove ličinke. Velika populacija si je dom našla v drevesih kostanja, a sčasoma je bilo treba drevored pomladiti. Rešitev za puščavnika, vpisanega na rdeči seznam ogroženih vrst, so našli tako, da so dupla posekanih dreves postavili po Tivoliju. Hkrati poteka projekt na Barju, kjer jih v okviru projekta Poljuba gojijo v umetnih duplih in potem, ko odrastejo, izpustijo, da si poiščejo naravna bivališča.

Na Ljubljanskem barju smo v zadnjih letih lahko spremljali tudi reševanje barjanskega okarčka, dnevnega metulja iz družine pisančkov, enega od 15 najbolj ogroženih vrst dnevnih metuljev v Evropi. Površina njegovega življenjskega prostora se je predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva v manj kot 20 letih zmanjšala za 90 odstotkov. Pred tremi leti so tega metulja iz družine pisančkov, prav tako v okviru projekta Poljuba, začeli gojiti v kontroliranih pogojih in spet naseljevati na območju rezervata Iški morost. Zdaj je vprašanje le, je dejal Tomi Trilar, ali se bo ta populacija obdržala, ko se bo projekt končal.

Na Barju je še eno drobceno bitje, temna šaševka. Ta kobilica je po sogovornikovih besedah eden najbolj ogroženih nevretenčarjev v Sloveniji, saj živi samo na petih lokacijah, in sicer na Ljubljanskem barju in še štirih v severovzhodni Italiji. Podobno kot druga bitja na močvirnatih območjih jo ogroža opuščanje mokrotnih travnikov in intenzivno kmetijstvo; v Krajinskem parku Ljubljansko barje zato poskušajo njihove življenjske razmere izboljšati s subvencijami in odkupi zemljišč, na katerih bi lahko vzdrževali populacijo v takem stanju, da bi se ohranila.

Tudi takšna na pogled neznatna bitjeca so izjemno pomembna, je znova poudaril sogovornik: »Biodiverziteta nam nudi osnovne pogoje za življenje. Za nameček so vse te ekološke usluge, ki nam jih nudi narava, od zraka, čiste vode, lesa do možnosti za rekreacijo, brezplačne. Vsaka vrsta, ki jo vzameš iz tega mozaika, slabi ta sistem.« Prav siromašenju biodiverzitete lahko pripišemo, je dodal, tako rekoč vse epidemije, na primer gripe in ebole, najbrž tudi pandemijo covida-19. »S tem, ko je človek prodrl predaleč v naravni sistem in porušil biodiverziteto, je virus preskočil nanj.«

Veliki pomor velikega leščurja

Pri majhnih živalih, kot so žuželke, ki jih ne vidimo pogosto, je težko ugotoviti, ali so že izumrle, to je lažje spremljati pri večjih živalih in rastlinah. »Ko sem začel delati kot biolog, so bile zgodbe o izumiranju zelo oddaljene, zdaj se dogajajo pred našimi očmi,« je pripomnil Trilar. Za primer je navedel organizma, ki sta v zadnjih desetih letih izginila v Jadranskem morju. Prva je rjava alga bračič, ki je je bilo še pred leti toliko, da so jo poznali vsi, ki so zabredli v morje, tudi če niso vedeli njenega imena. Izginotje tega endemita lahko po Trilarjevih besedah pripišemo podnebnim spremembam, saj se je voda segrela in prešla iz temperaturnega območja, v kateri živi in v kateri je dominanten, v višje temperaturno območje, zato je začel odmirati. »Še vedno upamo, da se bo še od kod naselil nazaj. A če bo šlo tako naprej, zelo verjetno ne,« je dejal sogovornik.

Drugi je veliki leščur, sredozemski endemit, ki je pred štirimi desetletji zaradi prehrane, športnega ribolova in domnevno dragocenih biserov že skoraj izumrl v Jadranskem morju. Ko so vrsto zavarovali, si je opomogla, tudi do te mere, da so jo naposled morali celo seliti z območij kopališč. Potem pa je iz Atlantika prišel parazit, ki se naseli v prebavne žleze školjke in jo izstrada do smrti, s čimer je to veliko populacijo v našem morju uničil v enem samem poletju. Tisto, kar vidimo danes, pravi Trilar, so samo še prazne lupine, ostanki pokopališča na dnu morja. Nekaj lupin so preselili v Prirodoslovni muzej Slovenije in v ponedeljek odprli razstavo leščurju v spomin – z upanjem, da ga bodo z izolacijo v odmaknjene akvarije in lagune vendarle še lahko rešili.

Stepski sesalci

Na drugem koncu Slovenije, ob reki Dravi, že nekaj časa poskušajo najti še kakšnega velikega hrčka, edinega predstavnika stepskih sesalcev v slovenski favni. Zadnji primerek živali, ki precej presega dimenzije, kakšne povezujemo s hrčki – zraste namreč do 30 centimetrov in tehta pol kilograma –, so nazadnje evidentirali, ko ni bil več živ. Konec devetdesetih let je lokalni poznavalec terena Boris Kočevar našel povoženega pri pokopališču v Središču ob Dravi. Ta preparirani primerek, ki ga hranijo v prirodoslovnem muzeju, je zadnje dokazno gradivo, da je veliki hrček živel pri nas, je dejal Trilar. V zadnjih letih ga s pomočjo študentov biologije na terenskih vajah še poskušajo odkriti, a doslej so opazili le ostanke njegovih rovov. V Sloveniji so populacijo velikega hrčka sicer ocenjevali na okoli sto osebkov, zdesetkalo pa jih je intenzivno kmetijstvo.

Podoben primer je zlatovranka, ptica selivka, ki je je bilo še pred desetletji v severovzhodni Sloveniji opaziti skoraj na vsaki žici. Tomi Trilar je zdaj iz svoje bogate zbirke posnetih glasov izbrskal zadnjega iz leta 2014, ko so jo opazili v gnezdilnici v vasi Nuskova. Takrat je ornitologom tudi uspelo obročkati mladiče, po tistem pa pri nas ni več gnezdila.

Kaj ogroža muzejsko zbirko

Med tem, ko v prirodoslovnem muzeju vztrajno zbirajo zadnje dokaze o vrstah, ki živijo na naših tleh, pa je tudi njihova zbirka ogrožena. Najbolj jo ogroža večdesetletna neodločnost pristojnih, da bi jim zagotovili primerne prostore za zbirko. V hiši ob Prešernovi cesti v Ljubljani ni dovolj prostora, zato so že leta razkropljeni po BTC, kjer se morajo zdaj deloma seliti, in celo v stanovanju Šiški. V takih razmerah pa še laže najde pot do zbirke muzejnik, posebni hrošček z znanstvenim imenom Anthrenus museorum, ki si je življenjski prostor ustvaril prav v muzejih, kjer zlagoma uničuje eksponate. »Zaradi tega imamo tam, kjer nimamo klime in nepredušno zaprtih prostorov, dvakrat na leto dezinsekcijo,« je povedal Tomi Trilar. To je po svoje tudi dokaz, da narava najde pot, in jo bo tudi takrat, ko človeka ne bo več.