Kako v Bohinju iz malega raste veliko

Prav v dneh po prvomajskih počitnicah so otroci z igro, smehom, vriščem in tekom napolnili novi vrtec v Bohinjski Bistrici. Pred približno tremi leti so bili na natečaju zanj izbrani arhitekti pod okriljem biroja Arrea. Pri snovanju prostora za najmlajše so poskušali čim bolj upoštevati značilnosti naravnega in lokalnega okolja, poiskali pa so tudi otroka v sebi, je povedala arhitektka Ana Jerman.

Iz malega zraste veliko, je bilo osnovno vodilo projekta, ki se ne izkazuje le v tem, da otrokom omogočimo, da se razvijejo v čim boljše mlade ljudi in odrasle, ampak tudi v tem, da z odraščanjem v vrtcu vse bolj pogledujejo proti širnemu svetu. Novi vrtec v Bohinjski Bistrici je namreč umeščen v prostor ob osnovni šoli dr. Janeza Mencingerja, proti kateri se lahko zdaj že iz svojih igralnic ozirajo otroci drugega starostnega obdobja.

Skoraj šolarji

Šola sicer niti do zdaj ni bila tuja tamkajšnjim starejšim vrtičkarjem, saj so v njej že imeli dva oddelka, zato so ti »skoraj šolarji« ponosno rekli, da ne gredo v šolo, ampak »v vrtec v šolo«, kakor je njihove besede prenesla Mojca Rozman, ravnateljica šole in vrtca, ki sta v Bohinjski Bistrici združena v en zavod. Vrtec je do zdaj sicer deloval v sto let stari stavbi v bližini občine, ki so jo v osemdesetih letih prenovili prav za te potrebe. Tam je bilo osem oddelkov, pred 14 leti so dva uredili še v šoli, ob teh pa imajo oddelek v Srednji vasi, kjer je podružnična šola. Ta bosta še naprej ostala tam.

Zaradi večletne prostorske stiske, za katero so vedeli, da se bo še povečevala, so leta 2020 pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) objavili javni razpis, nanj se je v času pandemskega zatišja odzvalo kar 38 projektnih nalog. Izbor je bil zato zelo zahteven, kot je povedal Andrej Kovačič, vodja projekta z občine Bohinj, pa so bili pri izboru pozorni tudi na to, da je objekt v čim večjem delu pritličen, za kar so bili pripravljeni na občini nameniti precejšnje površine zemljišč.

Med smernicami v natečajni nalogi so bile sicer v ospredju zahteve lokacije in prostorske potrebe. Investitor in uporabniki so si želeli nov vrtec z enajstimi igralnicami in drugimi pripadajočimi prostori, lastno kuhinjo in zobozdravstveno ambulanto, je povzela arhitektka Ana Jerman. Poleg nje so se pod elaborat podpisali arhitektka Janja Šušnjar ter kolega iz Španije Sofia Romeo Guerra Nozaleda in Miguel Sotos Fernández Zúñiga. Ker je projekt nastajal med pandemijo, je bil kajpak zaznamovan z urami, preživetimi na zoomu.

Kraj z močnim izročilom

Arhitekturne rešitve so po besedah Ane Jerman snovali z mislijo na kraj z močnim izročilom, hkrati pa so želeli otrokom zagotoviti prostore srečevanja in proste izbire ter hkrati aktivno občudovanje in raziskovanje domačega okolja, ki ga bo trajno zaznamoval tudi novi objekt.

Pri tem so morali upoštevati smernice in pravilnike, ki veljajo za gradnjo vrtcev; ti so dokaj omejujoči, a so kljub temu poskušali iz njih izvleči najbolje, kar so lahko. »Sledili pa smo tudi sebi in temu, kar bi si mi želeli kot otroci v tem vrtcu. To so želja po igri, raziskovanju, povezovanju, druženje s prijatelji, odpiranje pogledov, možnosti za umik, skrivanje in opazovanje okolice, predvsem pa raznolika in svobodna raba prostora,« je opisala arhitektka.

Osnovna ideja – iz malega raste veliko – se sicer ne navezuje le na otroke, ampak tudi na njihov vrtec. Objekt je sestavljen iz treh hiš, ki jih povezuje notranje skupno dvorišče, »mesto srečevanja, dogodkov, prihodov in odhodov«. Najmanjša hiša je telovadnica, ki je namenjena skupni igri otrok, v popoldanskem času pa lahko deluje tudi kot ločen objekt, namenjen skupnosti. V drugi, pritlični hiši so prostori za mlajše otroke, na koncu pa je še letna igralnica, ki se odpira v krajino in omogoča igro pod streho, tudi kadar dežuje. Znano je namreč, da ima v Bohinju dež mlade, kot pravijo.

V sosednjem, največjem, dvoetažnem objektu, ki je le nekaj korakov stran od osnovne šole, je kraljestvo največjih vrtičkarjev. Njihovi pogledi pa ne segajo samo do šole, ki je prav tako zasnovana v več krakih, ampak se odpirajo na trg, cerkev v bližini in širši prostor Bohinja. V pritličju te hiše so še servisni prostori, prostori za strokovne delavce in hišnika, zbornica, pisarne, kuhinja in zobozdravstvena ordinacija. »Vsi se odpirajo na trg, da lahko otrok opazuje, kako potekajo vsakdanji procesi, in se iz tega tudi kaj nauči,« je povzela Ana Jerman.

Vse igralnice se med seboj povezujejo. »Lahko se združujeta po dve ali celotna hiša v en sam kontinuiran prostor, kjer lahko otroci tečejo, krožijo in se prosto igrajo. Tako lahko ves vrtec postane skupna igralna površina.«

Igralnice prehajajo v igrišče

Tudi zunanji prostor je nadaljevanje notranjega. »Igralnice se odpirajo tako na notranji hodnik kot na zunanjo teraso ali gank v nadstropju, ki predstavljata bolj intimen prostor širšega zunanjega prostora,« je pojasnila arhitektka.

Izhodišče pri oblikovanju igrišča, ki sta ga zasnovala krajinska arhitekta Luka Javornik in Lara Gligić, je bilo ustvariti prostor, ki bo odprt, pregleden in osrediščen, da bo dajal občutek varnosti in skupnosti, hkrati pa dovolj razčlenjen, da bo spodbujal raziskovanje, omogočal raznolike izkušnje in ustvaril niše za intimnejšo igro v manjših skupinah. Igrišče je tudi nadaljevanje sadovnjaka, ki je bil na travniku, preden je tam nastal vrtec, je dodala Ana Jerman.

Vsi ti prostori ponujajo čudovite poglede na bližnjo okolico in bohinjske vršace, ki so bili eno izmed izhodišč pri arhitekturni zasnovi. Za vse sodelujoče je namreč Bohinj zelo močan dejavnik, zato tudi zasnova hiše sledi logiki lokalne arhitekture, z uporabo arhitekturnih elementov ter materialov, ki izvirajo iz tega prostora. »Hiša ima dvorišče in gank, ki je pogost v Bohinju in prinaša novo priložnost za oblikovanje prostorov srečanja. Vsa komunikacija v novem objektu je načrtovana po principu odprtega in zaprtega hodnika, na katerega se orientirajo prečno usmerjene igralnice. Prostorska zanka omogoča kroženje otrok, na primer med tekom, lovljenjem ali igro, ter jasno in pregledno pot po objektu,« je zamisli povzela arhitektka. Vrtec je večinoma lesen, zaradi česar so prostori svetli, topli in prijetni, a hkrati dovolj nevtralni, da omogočajo raznoliko uporabo.

Jeseni že nov oddelek

Vrtec, ki se razteza na 9000 kvadratnih metrih, je z vsemi stroški vred stal 7,5 milijona evrov, več, kot so sprva predvidevali (projekt je bil ocenjen na 6,8 milijona), vendar so ga načrtovali in gradili ravno med pandemijo, tej pa so sledile težave z dobavo materiala in podražitve ter kriza zaradi vojne v Ukrajini, je opisal Andrej Kovačič. Kljub temu so s projektom, ki naj bi se končal konec lanskega leta, zamujali le nekaj mesecev.

Vrtec so odprli 21. aprila, otroci so se vanj preselili to sredo, zato ga še raziskujejo, kot je poročala ravnateljica Mojca Rozman, pa so ga vsi zelo veseli, saj so nanj dolgo čakali. Med procesom načrtovanja so se povezali tudi z arhitekti. »Zelo zgodaj smo začeli sodelovati, predstavili smo jim svoje potrebe, prav tako so si ogledali, kako deluje stari vrtec, mi pa smo prisluhnili njihovi filozofiji,« je dejala ravnateljica. »Ker je vrtec zasnovan kot odprt prostor, je mogoče prehajati med igralnicami, igra se lahko odpre na hodnik, igrišče, na teraso … Otroci tako niso izolirani v svoji skupini, temveč so povezani z drugimi vrstniki.« Kot je dodala, so tudi vsi igralni kotički v igralnicah mobilni, zaradi česar imajo vzgojitelji in otroci veliko možnosti za kreativnost.

V novem vrtcu je trenutno okoli dvesto otrok, za zdaj je ena igralnica še prazna, a septembra bo tudi ta polna. Arhitekti si želijo predvsem, kot je sklenila Ana Jerman, da bi se otroci v njem dobro počutili, saj verjamejo, da je oblikovanje prostorov, kjer preživljamo otroštvo, zelo pomembno in se jih vsi radi spominjamo.