Pisateljice in pisatelji in knjige, ki jih niso napisali

Ko sem v četrtek v centru mesta naletel na dolgoletnega znanca, s katerim se sicer nisva srečala že nekaj let, je bilo prvo, kar mi je moral povedati, slišati skoraj reklamarsko: »Dobro, da ima Delo kresnika, vsaj vem, za katerimi knjigami bom pred morjem pobrskal v knjigarni. Izmed avtorjev objavljenih naslovov sem do zdaj bral le enega.«

Skoraj otožno se je še spomnil, da so bile nekdaj, a vseeno ne tako dolgo tega, ob svetovnem dnevu knjige na ploščadi pred vhodom v Cankarjev dom ali pa na Kongresnem trgu razpostavljene stojnice s knjigami, tako rekoč morje knjig. Tam, je navrgel, se je lahko pasel po dve uri ali dlje in domov odnesel marsikaj. Presenetil me je, ne bi mu pripisal, da prebere, kaj šele kupi več kot dve knjigi na leto, a to je očitno bil zgolj moj napačen in odvečen predsodek.

Kratko srečanje na ulici mi je dalo misliti o dvojem, najprej seveda o dosegu Delove nagrade za roman leta, ki je v zadnjih treh desetletjih in več ostala taka, kakršno si je zamislil njen pobudnik, pisatelj Vlado Žabot – kažipot k dobrim slovenskim romanom. Kresnik, skratka, detektira in vrednoti poseben in pomemben del slovenske duhovne realiziranosti, nagrada medijske hiše govori o tem, da je s kresno lučavo vsekakor vredno razsvetljevati pot bralcev do dobre knjige.

Zamislil sem se tudi o drugem: Unescov svetovni dan knjige in avtorskih pravic, povzet po katalonski navadi podarjanja knjig in rož z začetka dvajsetih let prejšnjega stoletja, torej poklanjanja znanja in lepote na dan sv. Jurija, 23. aprila, smo v Sloveniji povzeli con forza, praznični čas, ko se je spodobilo kupiti in podariti knjigo, smo z enega dneva raztegnili na tri, potem na pet, omislili smo si slovenske dneve knjige, zdelo se je, da je praznik ne le odlična priložnost, da se v podalpskih krajih sprožijo neskončne hvalnice knjigi in njenemu pomenu za splošno slovensko dobrobit, ampak na imeniten način spodbuja čisto konkretno veselje nad kupovanjem knjig s popustom. Popolnjevanje zaloge za dobra darila. Kontinuiteto je, domnevam, prekinilo vreme.

Ta hip je praznik malce manj prazničen, famozni knjižni sejem na zraku je v Ljubljani postavljen v sredino maja, festival Slovenski dnevi knjige, ki naj bi predstavljal sodobno slovensko literaturo, založniške dejavnosti, povezoval literaturo z drugimi umetnostnimi praksami in vzpostavljal prostor za debato, kritično vrednotenje in nadaljnji razvoj slovenske literature, je postavljen na vrt pisateljskega društva (in na prizorišča v partnerskih mestih) v juniju.

Ob prazniku knjige ne bi smeli preslišati skoraj usodno zvenečih besed predsednika Društva slovenskih pisateljev Marija Čuka, ki je v letošnji poslanici opozoril, da sedanji čas »postaja gluh za demokracijo besede, kakršna se uteleša v knjižnih resničnostih. Zato se svet naglo pomika v objem avtoritativnih sistemov, nasilja, vojne, smrti, samouničevalnega mraka. Kje so življenje, enakopravnost, solidarnost, čustvenost? Ali smo se res predali nesmislu in robotizirani prihodnosti? (...) S knjigo se uprimo propadanju in umazaniji! S knjigo se uprimo smrti knjige! Knjiga je največja možnost in priložnost za ponoven zagon človekove človečnosti!«

Dobro, sem pomislil, morda ne more škoditi, da o poklanjanju modrosti in lepote govorimo večkrat, tako aprila kot maja in junija, nič manj ni pomembno, da v času, ko umetna inteligenca rovari zoper ščitenje intelektualne lastnine, ponavljamo, da so knjige kot najmočnejši dejavnik v razširjanju znanja in najučinkovitejši način njegovega ohranjanja vsekakor vredne pozorne in premišljene zaščite. K temu so te dni politiko pozvala reprezentativna evropska pisateljska in prevajalska združenja, odločevalcem so namenila preprosto sporočilo, da knjige pišejo ljudje in ne umetna inteligenca, ki prihodnost knjig, prevajalstva, založništva in knjigotrštva pravzaprav ogroža.

Že pred letom in pol so ob bruseljskih debatah med končnim piljenjem evropske uredbe o umetni inteligenci, prvi celoviti zakonodaji na svetu, ki naj bi zagotovila varnost sistemov umetne inteligence ter spoštovanje temeljnih pravic in vrednot ustvarjalcev, predstavniki mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev Cisac »v imenu več kot pet milijonov ustvarjalcev različnih repertoarjev in iz različnih regij po vsem svetu« navrgli, da generativna umetna inteligenca lahko razširi meje človeškega ustvarjanja, vendar zahteva tudi pametno regulacijo. »Prepričani smo, da mora evropska zakonodaja o umetni inteligenci preprečiti, da bi le-ta spodkopala človeško ustvarjalnost in ogrozila preživetje ustvarjalcev.«

Prihodnost? Svet evropskih pisateljev, Evropski svet združenj književnih prevajalcev in Zveza evropskih založnikov predlagajo model, ki bo z avtorskopravno zakonodajo, subvencijami in literarnimi nagradami ščitil dela ljudi, knjige, ki jih je ustvarila generativna umetna inteligenca z množično krajo avtorskih pravic oziroma izrabo zaščitenih del, pa bi morale biti jasno označene, zanje tudi ne bi smeli porabljati javnih sredstev za kulturo. Po njihovem mnenju je treba z robustnimi zakonskimi ukrepi bolje zaščititi pravice potrošnikov, bralcev, avtorjev in drugih lastnikov avtorskih pravic.

Poziv je prišel ob pravem času, z one strani Atlantika namreč prihajajo drugačni glasovi: pred nekaj dnevi je soustanovitelj Twitterja in Squara (zdaj X in Block) Jack Dorsey na omrežju zapisal »Izbrišimo vso zakonodajo o intelektualni lastnini«, sedanji lastnik X Elon Musk pa je na ta predlog odgovoril s kratkim: »Strinjam se.« Vojna napoved ustvarjalcem in ustvarjalnosti nasploh? Manjka samo še podpis oranžnolasega možakarja iz Ovalne pisarne pod ustrezni dekret, pa bo zadeva opravljena?