Bela štorklja, najbrž najbolj poznana ali vsaj najbolj priljubljena ptica pri nas, je ena redkih vrst, ki je v času podnebnih sprememb uspešna. To potrjuje zadnji rekord, ki so ga zabeležili ornitologi iz Društva za za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps). V 26. popisu so našteli največ gnezdečih parov in največ poletelih mladičev doslej. Če bo vse po sreči, jih bo v naslednjih tednih proti jugu poletelo več kot 670.

Riki in Kiki z nahrbtnikom na jug

Vseslovenski popis bele štorklje je eden najstarejših, ki ga izvajajo pri Doppsu, prvič so ga opravili že leta 1999. Med popisom obiščejo vsa gnezda te ptice v Sloveniji ter preverijo njihovo gnezditveno uspešnost. Izvajajo ga med koncem junija in začetkom julija, ko so mladiči že tako veliki, da jih zlahka preštejejo. Zelo pomemben del popisa je pogovor z domačini, ki jim prennašajo dragocene podatke, ki jih zgolj pri popisu ne bi mogli pridobiti, denimo o poteku gnezdenja, bojih za gnezdo, prihodih in drugih zanimivostih iz vsakdanjega življenja štorkelj. Vedno si tudi podrobno ogledajo gnezdo in ocenijo, ali je to stabilno in varno za družino.

Ustreza ji vroče in suho podnebje

Lani je v Sloveniji gnezdilo 300 parov belih štorkelj, letos jih je že 311. Nazadnje so za največji gnezditveni uspeh razglasili leto 2020, ko je poletelo 596 mladičev. Letos jih je še 77 več, kar 673. Na drugi strani so leta, ko smo bili v skrbeh za »našo« belo štorkljo. Leta 2000 je pri nas gnezdilo samo 187 parov.

Življenje staršev je precej stresno: mlada štorklja v poprečju potrebuje 1,5 kilograma hrane na dan. FOTO: Urša Gajšek

Ena od zanimivosti, ki jih letos poudarjajo, je, da so se številne štorklje vrnile iz prezimovališč prej, kot je običajno. Prva gnezda so bila zasedena že v prvi polovici februarja, običajno pa se vrnejo marca. Številni pari so tako zelo hitro začeli gnezditi, njihovi mladiči pa so poleteli tudi dva do štiri tedne prej, kot se običajno zgodi v Sloveniji.

»Bela štorklja je vrsta, ki profitira zaradi podnebnih sprememb. Ustreza ji vroče in suho podnebje in zaradi milih zim spreminja selitvene vzorce. Naseljuje nova območja in tudi virov hrane ima očitno dovolj. Zato je tako uspešna,« je pojasnil Damijan Denac, direktor Doppsa in začetnik nacionalnega popisa.

Lani jo je zagodlo vreme

Lani so bile vremenske razmere okoliščine manj ugodne. Čeprav je bila zasedenost gnezd primerljiva z letošnjo, je iz njih poletelo bistveno manj mladičev, 473. Eden glavnih razlogov je bilo hladno in deževno vreme v maju. Takrat mladiči namreč še nimajo razvite lastne termoregulacije, zato jih v letih, ko je v tem mesecu hladno in deževno, precej pogine, so opisali pri Doppsu.

Dnevni meni za mladiče s Spodnjega Brnika. FOTO: Urša Gajšek

V takem vremenu imajo bele štorklje tudi več težav pri zagotavljanju zadostne količine hrane za mladiče, zato lahko kakšnega izvržejo iz gnezda, da povečajo verjetnost preživetja preostale mladeži v gnezdu. Kakšen vpliv lahko imajo okoliščine vzgoje mlade štorklje na njihovo število, pove že statistika. V tistem letu 2000, ko je v Sloveniji gnezdilo le 187 parov, so imeli ti 451 poletelih mladičev. Po številu slednjih je bilo najbolj borno leta 2006, ko jih je bil 219, parov pa 201.

Tudi letos je imelo deževno vreme v maju lokalno nekaj vpliva, zato so morale štorklje iz gnezda vreči kakšnega mladiča, vendar je bila pojavnost tega dogodka bistveno manjša kot lani. Kdaj pa bo podmladek poletel na jug? To je težko napovedati, je odgovorila Urša Gajšek z Doppsa, štorklje to preprosto vedo. Običajno pa se selitev začne v drugi polovici avgusta.

Ponosni par z Imena FOTO: Urša Gajšek

Mladiči gredo na pot nekoliko prej kot odrasli, ponavadi se začno zbirati v jate in nato družno poletijo proti Afriki. Tam ostanejo tri ali štiri leta, do spolne zrelosti, ko se vrnejo na gnezditveno območje in si tudi sami začnejo ustvarjati družino. Štorklje so sicer precej dolgožive, dočakajo lahko približno 30 let, kar pomeni, da imajo za sabo lahko tudi 27 selitev, ki sicer veljajo za najbolj nevarna obdobja v njihovem življenju.