Greti

Pravijo, da je mogoče videti najstarejše dokaze za udomačitev ognja v sledeh, ki so stare morda celo dva milijona let, morda pa nekaj sto tisoč let manj. Ljudje smo znali preživeti zimo tudi v časih pred ruskim plinom.

Zato tudi sam glagol greti predstavlja enega od tistih starih korenov, ki jih že tisoče in tisoče let prenašamo od ust do ust, njegovi sorodniki in potomci pa so se v tem času pomnožili v raznovrstne zanimive oblike in pomene.

Etimološki slovar pri glagolu greti utemelji veliko starost besede in napoti še na sorodne besede: goreti, gorek, grenek, greh, žar, žerjavica, garati, pa tudi gorčica, gorje, ogorčen. Ta raznoliki nabor besed je pomensko povezan v tem, da je nekaj vročega hkrati tudi žareče in pekoče: grenki okus je – nekako tako kot gorčica – prvotno pomenilo takšen okus, ki peče.

Vroče je tistemu, ki gara, pa tudi tistemu, ki greši (morda pa tega drugega peče vest?). Gorje, ki pomeni tudi žalost in trpljenje, je nekaj, kar peče in skeli. In ko smo ogorčeni, smo razgreti.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika preberemo naslednji zgled rabe glagola greti: »Greje nas zavest, da smo prav storili«. Greje in po-greje lahko človeka tudi jeza in razburjenje, pravi isti slovar, medtem ko se glagol o-greti navezuje le na pozitivne stvari: ogreje te prijazna beseda, pesem ali dobra predstava. Lahko se tudi za-grejemo, raz-grejemo in celo pre-grejemo.

Vpogled v korpuse nas spomni, da se glagol greti pogosto pojavlja med drugim v družbi besed sonce in drva, pa tudi dlan, srce in postelja. Topla je lahko glede na korpus tudi beseda, topla so oblačila in objem. Če ne bo šlo drugače, bomo kot nekoč obuli volnene nogavice in zlezli pod toplo odejo, sama slovenščina pa nam pove, da smo se ne glede na plin in številko na termostatu še vedno nekako greli in ogreli, pa se bomo tudi v prihajajoči zimi.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Simona Klemenčič.