Gourmet over Mura: čakanje na boljše čase

Sedem ponudnikov kulinarike, vin in piva z obeh bregov reke Mure se je pred nekaj leti neformalno povezalo pod prav tako neformalno in neregistrirano blagovno znamko Gourmet over Mura (GOM). Cilj jim je bil pokazati gostom, da Pomurje ni samo dežela toplic in množičnega turizma, ampak zna ponuditi tudi zelo kakovostno kulinarično doživetje. Uspelo jim je, a zdaj se, tako kot vsi drugi, spopadajo s težavo, ki ni odvisna od njih. S koronavirusom.

Šunkarna Kodila, gostilna Rajh, posestvo Marof, turistična kmetija Firbas, kraft pivovarna Bevog, oljarna Kocbek in vinogradništvo Steyer z lani pridruženimi devetnajstimi butičnimi ponudniki turističnih nastanitev so sicer že prej po kakovosti, idejah in ponudbi krepko izstopali iz povprečja vsak na svojem področju, povezani pa so ustvarili ime in potencial, ki so ga prepoznali in z nagrado kristalni Triglav lani decembra ob dnevih slovenskega turizma nagradili tudi člani Društva turističnih novinarjev Slovenije (DTNS). Kristalni Triglav to društvo za izjemne dosežke na področju slovenskega turizma in promocijo Slovenije v svetu podeljuje že deset let, tokrat so izbrali prav GOM.

 

Povezovanje je edina prava pot

»Ponudniki znotraj združenja Gourmet over Mura so prepričani, da je prav povezovanje edina prava pot, ki vodi do prepoznavnosti in uspeha celotne regije v turizmu. Vsi ponudniki si prizadevajo, da bi razvojna strategija pomurskega turizma v svoje načrte vključila tudi njihove ideje. Prizadevajo si za enoten in strateški pristop k promociji Pomurja kot kulinarične regije z butičnimi nastanitvami. Združenju GOM je uspelo tisto, kar lokalni skupnosti v pomurskem prostoru ni nikoli – povezati turistično ponudbo celotne regije. Združenje je od njegovega nastanka pa do danes postalo blagovna znamka za odličnost, ki je iz samo treh vrhunskih ponudnikov na začetku (Gostilna Rajh, Šunkarna Kodila in Vinarstvo Marof) počasi in vztrajno zraslo v enega vodilnih turističnih projektov v regiji,« je v obrazložitvi ob virtualni podelitvi priznanja dejal predsednik DTNS Drago Bulc.

​Žal je prišlo priznanje v času popolne zapore gostinstva in turizma, tako da ga člani fizično sploh še niso mogli prevzeti. In enako je z odmevnostjo tega priznanja, ki je bila doslej prav tako le virtualna in omejena na strokovne kroge. A kljub vsemu so ga veseli, še posebno, ker prihaja od stroke, pravi eden od ponudnikov Janko Kodila. »Pozna se, da to ni bil projekt zaradi projekta, ampak smo se združili, ker imamo skupni cilj in se na poti do njega medsebojno podpiramo.« Sam je med manj prizadetimi člani, saj je restavracija pri šunkarni v Markišavcih pri Murski Soboti, ki je zdaj seveda zaprta, le del njegove dejavnosti. Glavna dejavnost, torej proizvodnja in prodaja vrhunskih mesnin, pa je še vedno v pogonu, čeprav je promet manjši. »Kljub zaprtju restavracije pa zaposleni niso doma, ampak vsak dan delamo – pripravljamo in preizkušamo novosti, posodabljamo spletne strani, nekoliko smo prenovili, osvežili in še bolj prijetno opremili samo restavracijo ... Ne sedimo in ne čakamo. In prepričan sem, da bomo ponudniki na obrobju države zato, ker nismo toliko odvisni od gostov iz tujine, po odprtju hitreje okrevali v primerjavi z razvpitimi velikimi turističnimi centri v državi skupaj z Ljubljano.«
 

»Doma smo in počasi krnimo«

​Tudi v gostilni Rajh v Bakovcih, ki se od lanskega leta ponaša s priznanjem Bib Gourmand v Michelinovem kulinaričnem vodniku, sicer ne držijo križem rok, a gostom že dolgo ne morejo pokazati tega, za kar so dobili ta priznanja in odličja. Vsa gostilna je tačas veliko gradbišče. O prenovi so sicer razmišljali že prej, a so zdaj zaradi zaprtja pohiteli. »Seveda nismo načrtovali, da bi bila zaprta cela gostilna. V enem delu bi restavracija še vedno lahko delovala, medtem ko bi urejali drugi del. Zaprtje ob drugem valu je prišlo tako na hitro in ob tako nepravem času... Imeli smo že polno rezervacij za oktober, november in december, saj so to sicer najboljši meseci za gostince, pa so nas zaprli kar čez noč. No, preživeli bomo tudi to, saj so naši predniki preživeli še kaj hujšega. Toda ni prijetno, zaposleni so doma in mi tu in oboji počasi krnimo, ker ni tistega dnevnega ritma in motivacije od gostov. Da o izpadu dohodka niti ne govorimo,« pravi Tanja Pintarič.


Na prvi pogled zaradi zaprtja turizma in gostinstva ne bi smel imeti težav član GOM Gorazd Kocbek, ki vodi in razvija oljarno svojih prednikov v Stari Gori pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Olja, ki jih storitveno stiskajo za kmete ali jih proizvajajo in prodajajo sami, so vendar živilo, živilske prodajalne pa so odprte. Toda v vrhunski zgodbi, kot jo razvijajo pri Kocbekovih, ima turizem zelo pomembno vlogo. Lani so imeli tako okrog pet tisoč obiskovalcev na ogledih proizvodnje in degustacijah, od turističnega živžava pa je odvisen tudi velik del prodaje njihovih olj in izdelkov v turističnih središčih po Sloveniji.

»Samo v prodajalno na letališču na Brniku smo v normalnih časih na štirinajst dni pošiljali po eno paleto svojih izdelkov. Zdaj je od njihovega zadnjega naročila minilo že eno leto,« pravi Gorazd Kocbek, ki ga skrbi, kako bo nadaljeval in dokončal veliko naložbo v nove proizvodne, prodajne in gostinske prostore in opremo. Vesel je sicer priznanja za projekt GOM in tega, da so tako dobri ponudniki povezani med sabo, »toda na žalost že eno celo leto nimamo nič od tega, ker se ne dogaja nič. Vse skupaj se ustavlja, tudi mi sami stagniramo, ni motivacije, ni zagnanosti, ne rojevajo se nove ideje, čakamo, kdaj se bo spet zganilo. Želimo si delati!« pravi.
 

V enem letu lahko propade trideset let prizadevanj

Tudi na turistični kmetiji Firbas v Cogetincih zaskrbljeno pričakujejo, kaj se bo zgodilo. Tako kot drugi so sicer čas zapore izkoristili za vzdrževalna dela in obnovo sob, kot na vsaki turistični kmetiji pa imajo v tem času veliko dela s pripravo različnih mesnih izdelkov, z njihovim prekajevanjem in z izdelovanjem prleške tünke. Toda to, da ne vedo, ali jim bo vse te velike količine mesnin in tudi drugih izdelkov – žganja, marmelad, sokov in drugega – letos sploh uspelo porabiti oziroma prodati ali ne, je zelo neprijeten občutek, pravi mladi gospodar Bojan Firbas.

»Da bi malce omilili posledice zaprtja, smo uvedli spletno trgovino z našimi izdelki, občasno pa tudi za domov prodamo komu kakšen narezek ali gibanico. A vse to smo pridelali in izdelali zato, da bi to potem prodali na krožniku našim gostom tukaj. Ker je naša kmetija premajhna, da bi lahko dostojno živeli samo od kmetovanja, so moji starši in pozneje jaz trideset let vlagali v razvoj turizma, trideset let smo se trudili, da goste privabimo k nam, zdaj pa je vse obrnjeno na glavo. In kaj lahko se zgodi, da v enem letu propade vse, kar smo v teh tridesetih letih napravili. Zato upam, da bomo lahko kmalu odprli in tedaj bo tudi Gourmet over Mura lahko znova zaživel kot povezava med preverjenimi in zaupanja vrednimi partnerji.«