Frizura

Kar lepo priznajte, kaj najprej pomislite, ko se zjutraj pogledate v ogledalo? Pri meni je vedno isto: »Joj, kakšne lase imam!« Naslednja misel, ki jo spremlja velik vprašaj, pa je namenjena koronavirusu: »Boš odšel, preden mi bodo lasje toliko zrasli, da bom neprepoznavna?« In nato globoko v sebi slišim krik obupa: »Hočem k frizerju!!!«

V teh tednih osamitve opažam, da so mi lasje pomembnejši, kot sem si lahko predstavljala. Zlasti zjutraj, ko vstanem in vsak las štrli v svojo smer, se vsi moji življenjski problemi zreducirajo na vprašanje, kako naj se prepoznam v ogledalu.

Vse to me je napeljalo na razmišljanje o Samsonu in njegovih laseh ter Dalili, ki mu jih je odstrigla, pri tem pa me je po svoje razveselila misel, da se nam bo vsa moč izkazane potrpežljivosti, dokazane vzdržljivosti in okrepljene vere v prihodnost nakopičila v neubogljivih pramenih, ki si jih z muko razčešemo in v katere iz tedna v teden bolj tonemo.

Tako sem začela vsako jutro o laseh razmišljati kot o nečem, kar ne raste iz glave, temveč iz srca, nato pa sem si tretji dan nehote zapela melodijo iz muzikala Lasje. Od takrat se smejem vrnitvi v tista šestdeseta leta zaradi vse daljših frufrujev, ki si jih morajo nekateri že zatikati za ušesa, prek konjskih repov, spetih s pisanimi gumicami, in seveda tega občutka, da pripadamo istemu plemenu, ki se s koronavirusom bojuje s prepevanjem himne vodnarju, horoskopskemu znamenju, v katerem smo vstopili v karanteno, ali ode soncu, od katerega pričakujemo rešitev.

Počasi se vračamo v življenje in zanimivo je, da vse vlade v prvih korakih rahljanja protivirusnih ukrepov napovedujejo tudi odprtje frizerskih salonov. Seveda. Zakaj bi šli na delo, če prej ne moremo obiskati frizerja? A shranila si bom pramen las, zraslih v teh nekaj mesecih, saj je v njem vse polno tistih juter, ki so se začenjala z istim vzdihom: »Joj, kakšni so ti moji lasje!« V resnici se je tudi vse drugo razraslo na vse strani. Oh, to so res kuštravi časi!