Človek in pivo

Fantastično bliskovito so minili štirje tedni. Ljudje so si izmišljali vse mogoče, da bi s čim manj občutka pomanjkanja premagovali samoizolacijo, meni pa je minilo, kot bi trenil.

V štirih tednih je bilo nešteto priložnosti, ko bi bilo čisto spodobno dodatno spodbuditi domišljijo in ustvarjalnost, nagraditi zvedavost in navihanost, še poglobiti vrtanje v neznano, okrepiti samozavest, bolj širokopotezno zastaviti nove cilje, na glavo obrniti načrte, strategije in taktike, premisliti in na novo določiti odnose z bližnjimi ali daljnimi, poiskati nekaj izgubljenega v spominu in zavesti, izzvati radost ali žalost, preizkusiti zgovornost ali pa otopeli molk, ki premaga tudi misli.

Tako sem za sabo pustil slab mesec in naposled dočakal popolne razmere za obuditev že rahlo zanemarjenega obreda družabnosti. Po 28 dneh posta sem spet pozdravil večno zapeljivi hmeljni napitek, poklon sem namenil prijetno ohlajenemu češkemu lagerju iz pločevinke, čeprav priznam, da bi raje zvrnil vrček točenega po slastnem oblizovanju žlahtne pene s koprnečih ustnic.

Upoštevaje vse uradne zapovedi po medsebojni razdalji v nedolžnem grehu sem ga prav počasi in pazljivo srkal na s soncem obsijanem vrtu ter vsake toliko prestregel nevoščljiv, pa tudi povsem blagohoten pogled mimoidočih.

Kakšna fina tekoča hrana, ki ob pravšnji meri vsakdanje pogovore, vljudnostne namige, poglobljene klepete ali pa žolčne razprave z dragimi osebami naredi še bolj smiselne, pa čeprav naslednji dan le malo tega ostane za predelavo. Spet je bilo kar naenkrat povsem jasno, od kod smo prišli, kam gremo in, predvsem, kdo smo.

Kakor ima zlatorumeni zvarek malodane idealno sestavo in prepoznaven karakter, tako človek ne more brez sočloveka v dobrem in slabem, ne glede na njegove značajske lastnosti. Pogovarjaj se z njim, bodi skromen, pošten, hvaležen, poglej ga v oči in še enkrat zaželi: »Na zdravje!«