Filmsko življenje izumrlih živali

Po eni strani lahko znanstveniki na podlagi najdenih ostankov, predvsem kosti, veliko sklepajo o njihovem obstoju, hkrati ljudje po vsem svetu uživajo v domišljijskih filmih, kot so Jurski park iz leta 1993 in njegova nadaljevanja, pa tudi v več kot sto zabaviščnih dinoparkih v 27 državah. Dinozavri so priljubljena igrača milijonov najmlajših, najdemo jih v slikanicah, na otroških oblačilih in podobno. V prirodoslovnih muzejih so okostja orjaških živali običajno med bolj privlačnimi eksponati. Skratka, dinozavri se zelo dobro tržijo.

Prve skulpture v Londonu

Kakšne naj bi bile orjaške živali, so pokazali na Veliki razstavi industrijskih del vseh narodov sveta v Londonu leta 1851, ki jo štejemo za prvo svetovno razstavo ali Expo. Okoli Kristalne palače, ki so jo kasneje prestavili iz Hyde parka v drug del mesta, Bromley, so namreč prvič postavili skulpture dinozavrov. Te skulpture, ki so bile že nekajkrat restavrirane, obiskovalcem parka Kristalne palače še vedno prikazujejo 15 vrst prazgodovinskih živali, ne samo dinozavrov. So tudi odličen primer znanstvene netočnosti paleontologov v 19. stoletju. Najbolj netočni sta skulpturi igvanodona.

V drugi polovici 19. stoletja, ko je vse več arheoloških odprav odkrivalo ​ okostja dinozavrov, so te izumrle živali postale zelo priljubljene. Predvsem v ZDA, od koder so skupine arheologov potovale po svetu izključno zaradi fosilov dinozavrov. Prva medijska zvezda je bil zavropod Diplodocus carnegii. Njegovo okostje so izkopali okoli leta 1900 v Wyomingu. Uradno je dobil ime po industrialcu in slavnem filantropu Andrewu Carnegieju, ki je financiral to izkopavanje, neuradno pa vzdevek Dippy. Njegov skelet je dolg 27 metrov. Carnegie je nato dal izdelati deset kopij Dippyja, eno je leta 1909 podaril avstroogrskemu cesarju Francu Jožefu. Zdaj jo hranijo v dunajskem prirodoslovnem muzeju.

Prva medijska zvezda je bil zavropod Diplodocus carnegii. Njegovo okostje so izkopali okoli leta 1900 v Wyomingu. Foto wikipedija

V tem muzeju si lahko ogledate tudi kosti glave danes najbolj znane vrste dinozavrov, tiranozavra, skupaj z zobmi, dolgimi celo 18 centimetrov. Prvi fosil Tyrannosaurusa rexa je leta 1905 odkril paleontolog Barnum Brown v Wyomingu in Montani. Brown je bil svojčas največji lovec na dinozavre, mogoče sploh največji.

V kinematografih
od leta 1914

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bil čas nastanka in hitrega razvoja filmske umetnosti. Ni trajalo dolgo, da so dinozavri postali filmski junaki. Winsor McCay, prvi klasični umetnik animiranega filma, je leta 1914 naredil dobrih 3500 risb in iz njih ustvaril animirani film Dinozaver Gertie. To je bil prvi uspešen film o dinozavrih, je na odprtju razstave o teh živalih na velikem platnu Fantazija in raziskovanje povedal dr. Daniel Hercenberger, teoretik filmske zgodovine, ki jo je zasnoval skupaj z dr. Annette Richter, višjo kustosinjo geoznanosti v deželnem muzeju v Hannovru. Razstava bo v dunajskem prirodoslovnem muzeju na ogled še do aprila.

Današnje mlajše in srednje generacije najbolj poznajo filme o dinozavrih iz serije Jurski svet, ki jih snemajo od leta 1993. Starejši pa se marsikje najbolj spominjajo filma Pot v prazgodovino češkega filmskega umetnika Karla Zemana iz leta 1955. Zeman je zelo spretno združil animacijo in igrani film.

Paleoumetniki so specializirani umetniki, ki pomagajo znanstvenikom pri rekonstrukciji videza izumrlih živali in njihovega življenjskega okolja na podlagi arheoloških najdb, v tem primeru kosti dinozavrov. V takratni Češkoslovaški so vodilni paleontologi sodelovali z ilustratorjem Zdeněkom Špinarjem, ki še danes, štiri desetletja po smrti, velja za enega najboljših paleoumetnikov. Tudi Zeman je veliko sodeloval s Špinarjem. Rezultat je verodostojen in zelo realističen filmski prikaz dinozavrov in njihovega časa. Pot v prazgodovino je odličen primer združevanja znanosti in zabave, poudarja kustosinja Annette Richter. Japonci so imeli v tistem obdobju drugačen pristop. Iširo Honda je leta 1954 posnel film Godzila, v katerem je to pošast upodobil kot kombinacijo več različnih dinozavrov in živali, ki obstajajo danes.

Prizor iz filma Pot v prazgodovino režiserja Karla Zemana, Češkoslovaška, 1955. Foto Muzej Karla Zemana

Nekatere izumrle živalske vrste imajo bližje ali daljne sorodnike, kar paleoumetnikom pomaga, da jih prikažejo na slikah. Dinozavri pa so se zelo razlikovali od vseh današnjih živali. To je zmedlo tudi marsikaterega znanstvenika. Upodobitve Tyrannosaurusa rexa z začetka 20. stoletja, na primer, so bile podobne velikim legvanom, predvsem po videzu glave. Kasnejše slikovne različice tega dinozavra so podobne krokodilu, ki mu je po sorodstvu res bliže od legvana.

Umetniška svoboda

Arheološke najdbe v zadnjih dvesto letih, med njimi so sledi dinozavrov, njihove kosti, jajca, odtisi kože, perje, vsebina želodca, so močno olajšale razumevanje, kakšni so verjetno bili v resnici. Vendar pa nam vse te ugotovitve dajo le nepopolno sliko o teh živalih, priznavata Richterjeva in Hercenberger. Znanstveniki, pa tudi paleoumetniki in seveda filmski ustvarjalci imajo še vedno precejšnjo umetniško svobodo pri ustvarjanju dinozavrov.

Ko se v filmu pojavijo dinozavri, to običajno ne obeta nič dobrega. V marsikaterem filmu zaplet nastane po tem, ko človek te živali zmoti v njihovem naravnem okolju, v pragozdu ali na otoku. Začne se boj in ljudje običajno zmagajo. Vendar poznamo tudi drugačen pristop, denimo v celovečernem animiranem filmu Dežela pred časom iz leta 1988, ki prikazuje dogodivščine petih ljubkih majhnih dinozavrov. Proces spreminjanja strašljivih zveri se je začel po razpravi o žanru grozljivk, v kateri so številni pedagogi in psihologi menili, da morajo otroci odraščati brez strahu pred čarovnicami, vampirji in drugimi pošastmi, tudi dinozavri. Še en primer ljubkega dinozavra je Dino, lik iz celovečernega filma Kremenčkovi (1994), v katerem ima vlogo hišnega psa.