Glavni bulvar 19. stoletja

Številne metropole imajo velike, impresivne ulice, avenije in bulvarje: Pariz ima Elizejske poljane, Berlin Unter den Linden, Lizbona Avenida de Liberdade, Los Angeles Sunset Boulevard, New York Broadway, Sankt Peterburg Nevski Prospekt ... Vendar je mati vseh bulvarjev na Dunaju. Dunajska Ringstrasse.



Ring v nemščini pomeni prstan ali kolutek. A Ringstrasse ni majhen prstan; dolžina te veličastne ulice z drevoredi je 4,4 kilometra, širina, z voziščem in vsemi stezami, od stavbe na eni strani ulice do tiste čez cesto, je 57 metrov. Trasa poteka tam, kjer se je nekaj stoletij vil visok obrambni zid okoli zgodovinskega središča Dunaja. Ringstrasse skoraj v celoti obkroža prvo dunajsko okrožje. Ni torej ni celoten obroč, ampak bolj podoben podkvi premera približno 1,6 kilometra.

Danes avenija in bulvar veljata za sinonima, zato Ringstrasse pogosto imenujejo avenija, v resnici pa gre za bulvar. Obe besedi izhajata iz vojaške terminologije, iz nauka o utrjevanju zemljišča v obrambne namene in gradnje trdnjav. Avenija je prvotno označevala širšo dostopno cesto, medtem ko je bil bulvar krožna pot za obrambno vojsko na notranji strani trdnjavskega zidu. Ringstrasse je torej bulvar v (skoraj) prvotnem pomenu besede.



Sredi 19. stoletja je bil Dunaj v času pospešene industrializacije avstrijskega cesarstva – ki se je potem leta 1867 preimenovalo v avstro-ogrsko monarhijo – eno najhitreje rastočih evropskih mest, vendar je bil po videzu vse prej kot sodobno velemesto. Do takrat je bila habsburška prestolnica opredeljena kot trdnjava, kar ekonomsko in tudi sicer ni bilo dobro za rastočo metropolo druge polovice 19. stoletja.

Skoraj do leta 1850 je bilo središče Dunaja obdano z velikim obzidjem, okoli katerega je dodatni, še širši obroč tvoril velik prazen prostor (glacis v francoščini), kjer ni bilo ne zgradb ne dreves, zaradi lažje obrambe mesta. To pomeni, da so bila do tedaj dunajska predmestja, sedanja mestna okrožja 2–9, ki veljajo za širše mestno središče, oddaljena od središča.
 

Prvi mednarodni natečaj za urbano modernizacijo

Pred božičem leta 1857 je cesar Franc Jožef I. ukazal rušenje dunajskega mestnega obzidja in sporočil, da bo tam zgrajen velik bulvar. Leto kasneje je bil razpisan natečaj za idejno zasnovo Ringstrasse in njenega bližnjega okolja. To je bil eden prvih, če ne celo prvi mednarodni natečaj za projekt urbane modernizacije v zgodovini arhitekture. Nekatere idejne rešitve, predstavljene na tem natečaju, v katerem je sodelovalo 85 arhitektov iz številnih držav, so bile osnova načrta Ringstrasse, stavb in drugih urbanih objektov vzdolž bulvarja.



Ringstrasse velja za odličen primer javno-zasebnega partnerstva. Denar, pridobljen s prodajo državnih parcel in gradbenega materiala iz podrtih zidov, je bil vložen v številne javne stavbe: državni parlament, dunajsko mestno hišo, številna ministrstva, muzeje in gledališča, glavno stavbo dunajske univerze, finančno borzo, policijsko upravo, mestni park in več drugih parkov itd. Številni bogataši so kupovali parcele ob Ringstrasse in tam gradili svoje palače, hotele in druge zgradbe.

Bulvar, ki ga je Franc Jožef slovesno odprl 1. maja 1865, je bil tedaj in vrsto let zatem veliko gradbišče. Večina stavb je bila dokončanih do zgodnjih devetdesetih let 19. stoletja, nekatere pa pozneje, vse do leta 1913, ko je bilo dokončano ogromno vojno ministrstvo. Po tem je bilo ob bulvarju zgrajenega le malo, razen nekaj novih stavb na mestu požganih in v vojni porušenih prejšnjih – in Ringturma, edinega nebotičnika v zgodovinskem centru Dunaja, 20-nadstropne poslovne stavbe, zgrajene v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja.

Največja nesreča ob Ringstrasse ni bila v vojni, ampak v strašnem požaru leta 1881, ko je bilo uničeno gledališče Ringtheater. Tedaj je življenje izgubilo 384 ljudi, po nekaterih podatkih še veliko več. Po požaru je bilo gledališče porušeno. V drugi svetovni vojni je bil Dunaj precej opustošen. Ena od uničenih stavb je bil Heinrichshof nasproti Državne opere, ki je veljal za najlepši stanovanjski blok na svetu.
 

Rehabilitacija elegantnega kiča

Pred stopetdesetimi leti Ringstrasse ni bila le veliko gradbišče, ampak tudi ogromen eksperimentalni laboratorij nove arhitekture. V nasprotju s tedanjim Parizom, v katerem je bilo treba uničiti veliko hiš, da bi zgradili široke avenije, so bile na Dunaju monumentalne zgradbe, ki danes v veliki meri določajo videz avstrijske prestolnice, zgrajene dobesedno na zelenem polju. Rušenje obrambnega obzidja mesta se je začelo leta 1858. Kamniti napisi, grbi in drugi zgodovinsko pomembni kamni so šli v muzeje. Grbe nekaterih mestnih vrat je danes mogoče videti na eni od dunajskih podzemnih postaj.

Cesar je zaman upal, da se bo aristokracija bolj zanimala za nakup parcel in gradnjo palač ob Ringstrasse. Nosilec povpraševanja so bili bogati liberalni državljani. Bogati podjetniki so videli priložnost za gradnjo velikih stanovanjskih zgradb s številnimi stanovanji, ki jih bodo dali v najem najemnikom, kot je bil omenjeni Heinrichshof.



Poleg takšnih stavb, ki so vlagateljem prinašale denar, so bile vzdolž Ringstrasse zgrajene številne palače bogatih bankirjev in industrialcev, ki so želeli plemstvu pokazati, da tudi oni lahko zapravljajo denar. Čeprav je drugi razred s tem demonstrativno izkazoval svoje premoženje, palače jare gospode ob Ringstrasse niso preveč vsiljive. Imajo dokaj zadržano eleganco. Danes so to večinoma pisarne in drugi poslovni prostori. Veliko so jih zgradili bogati avstrijski Judje, zato je bila sredi prejšnjega desetletja v judovskem muzeju na Dunaju na ogled posebna razstava Ringstrasse: judovski bulvar.

V času gradnje niti zasebni vlagatelji niti država niso imeli edinstvenega slogovnega okusa. Arhitektura je odličen primer eklekticizma, katerega skupni imenovalec so historične oblike, uporaba elementov nekdanjih stilov: antike, renesanse, gotike, baroka ... Dvorna opera, zdaj Dunajska državna opera, je primer neorenesanse, v dunajski mestni hiši je kopirana flamska gotika, stavba dunajske univerze je v neorenesančnem slogu, Burgtheater je novobaročna stavba, primer historizma, kot tudi Umetnostnozgodovinski muzej in Naravoslovni muzej, Dunajska borza in Votivna cerkev sta v neogotskem stilu itd.
 

Pompozen kič

Številni umetnostni kritiki so nekoč ostro kritizirali arhitekturo stavb vzdolž Ringstrasse. Veliki škandal je bil leta 1868, ko je bila stavba opere dokončana, kar mnogim ni bilo všeč, tudi cesarju ne. Pravili so, da je kot potopljena skrinja. Obupan zaradi takšnih kritik si je eden od dveh arhitektov stavbe, Eduard van der Nüll, vzel življenje. Nekaj ​​tednov kasneje je umrl tudi njegov partner, August Sicard von Sicardsburg. Šokiran zaradi smrti arhitektov cesar Franc Jožef ni več izražal svojega mnenja o kulturnih zadevah. Do konca življenja je v podobnih situacijah izgovarjal le floskulo: Bilo je zelo lepo, izjemno me je veselilo.

Ringstrasse je do danes ostala glavna ulica 19. stoletja. Njene stavbe – ne glede na to, kako zelo so jih v času gradnje kritizirali kot neoriginalen, pompozen kič – danes tvorijo velik ansambel, za katerega obstaja posebno ime, kot stilski atribut: Ringstrassearchitektur (arhitektura Ringstrasse). Eklekticizem druge polovice 19. stoletja je bil rehabilitiran dobrih sto let kasneje, v času postmodernizma.

Danes se tod vozijo avtomobili (prepovedan je promet s težkimi tovornjaki) in tudi vse več kolesarjev na posebnih poteh, pločniki pa so tradicionalno polni pešcev. Po tem bulvarju se sprehajajo milijoni turistov z vsega sveta, ki so do pandemije vsako leto na Dunaj prihajali v vedno večjem številu. Zgodovinsko središče Dunaja znotraj Ringstrasse in tik ob njeni zunanji strani je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.