Stenske tapete kot umetnost

Pred začetkom nove jesenske ­sezone velja na Dunaju obiskati­ Muzej moderne umetnosti ­(Mumok) ter si ogledati razstavo Pattern and Decoration: Ornament als Versprechen (Vzorec in okrasek – ornament kot obljuba), ki bo na ogled do 8. septembra.

Gibanje pattern and decoration (P&D) je potekalo v ZDA od sredine sedemdesetih do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekateri ga označujejo za zadnje umetniško gibanje 20. stoletja – in hkrati prvo, ki je v stiku z različnimi dekorativnimi tradicijami imelo globalno ­perspektivo.





Na Dunaju je razstavljenih 70 vrhunskih umetnin ene od največ­jih zbirk gibanja P&D, večina jih prihaja iz zbirke Ludwig. Pokojna Peter in Irene Ludwig sta bila velika zbiratelja umetnosti 20. stoletja – priimek Ludwig se skriva tudi v polnem imenu muzeja Mumok: Museum moderner Kunst – Stiftung Ludwig Wien (Muzej moderne umetnosti – Sklad Ludwig Dunaj). Razstavljeni eksponati delno prihajajo iz muzejske zbirke, delno pa iz drugega dela zbirke Ludwig, iz nemškega Aachna, kjer deluje Ludwigov forum za mednarodno umetnost. Mumok je za razstavo pridobil tudi nekaj del iz drugih zbirk, tako da je Vzorec in okrasek – ornament kot obljuba ena od večjih evropskih retrospektiv tega umetniškega gibanja.
 

Navdih iz zakladnic ljudske umetnosti

Naslov razstave Ornament kot obljuba je besedna igra v nemščini: Ornament als Versprechen je aluzija na Ornament und Verbrechen (Ornament in zločin), naslov polemičnega teksta znanega avstrijskega arhitekta, oblikovalca in kritika Adolfa Loosa iz leta 1908. Gibanje P&D se je začelo šest desetletij pozneje v ZDA, ko je skupina feminističnih umetnic in umetnikov v svoja dela iz različnih materialov vnesla vzorce in okraske različnih kultur. Vidnejši predstavniki so bili Miriam Schapiro, Joyce Kozloff, Valerie Jaudon, Robert Kuschner (videli smo ga na odprtju razstave na Dunaju) in drugi. Podprla sta jih priznana kritičarka Amy Goldin in Holly Solomon, lastnica galerije v New Yorku.



Direktor Ludwigovega foruma iz Aachna Andreas Beitin in direktorica Mumoka Karola Kraus sta pojasnila, da se je gibanje P&D pojavilo v zanimivem desetletju, ko so se družbenopolitične utopije šestdesetih let spopadle z začetki neoliberalizma. Takrat so nekateri vidni ameriški umetniški kritiki zagovarjali stališče, da je umetnost v sedemdesetih letih prejšnjega­ stoletja »promiskuitetna«, v nasprotju s »čistimi« umetniškimi smernicami v šestdesetih letih 20. stoletja, kot je na primer minimal art.

Gibanje P&D je bilo namerno promiskuitetno in oddaljeno od minimalizma ter konceptualne umetnosti. Njegova paleta izraznih oblik sega od orientalskih mozaikov, prek slik velikega formata in tekstilnih kolažev, do prostorskih instalacij in performansov. Cilj umetnika P&D je bil vrniti v umetnost barvitost, raznolikost oblik in afektivnost, brez individualističnega patosa. Pomembne so se jim zdele dekorativne tehnike uporabne umetnosti, na katere je modernizem do tedaj gledal kot manjvredne.



Ustvarjalci gibanja P&D so našli navdih v različnih kulturah: islamski, mehiški, severnoameriški, kitajski, indijski in drugih, bogato dediščino teh dežel so preučevali na potovanjih. Blizu jim je bila folklora, iskali so kontrapunkt »purizmu«, ki je bil v šestdesetih letih značilen za minimalno in konceptualno umetnost. »Odklonili smo priklon hierarhiji umetnosti. Za nas ni bilo meja med umetniškimi oblikami sveta, za nas ni obstajala 'visoka' ali 'nizka' umetnost,« se spominja Joyce Kozloff. »V uradnih leksikonih umetnosti smo hoteli razširiti spekter obstoječega. Tekstil je bil za nas veličasten, vključno s tradicionalnimi prešitimi odejami (quilts), seveda tudi keramika in preproge, zakaj pa ne? Na vse te predmete smo gledali z vidika njihove estetske vrednosti in bogatih vizualnih lastnosti ter hoteli, da jih drugi vidijo kot umetnost,« je povedal Robert Kushner.

Robert Zakanitch, tudi eden od ustanoviteljev P&D, je dodal: »Strogi parametri modernosti so izgubili pomen. Zunaj tega so bile velike stvari, ki jih je bilo mogoče občutiti in naslikati: drobni vzorci, okraski, dizajn iz vseh kultur, iz ljudske umetnosti. Te stvari in teme so do takrat veljale za ženstvene in zato trivialne.«



V desetletju skupnega delovanja (1975–1985) so umetniki P&D imeli številne razstave, med odmevnejšimi sta bili v bruseljski Palači likovnih umetnosti leta 1979 in na Beneškem bienalu leta 1980. Deležni so bili tudi velike pozornosti medijev, kljub temu pa muzeji niso bili naklonjeni nakupu njihovih del. To so počeli predvsem zbiralci in galeristi. Gibanje P&D je bilo tesno prepleteno z ženskim gibanjem, ostalo pa je severnoameriški fenomen, evropski, predvsem moški kritiki, so ga podcenjevali. Zakonca Ludwig sta prepoznala njegovo vrednost in zbirala umetnine, saj sta verjela, da bo nastala zbirka zrcalo časa, v katerem so nastajale umetnine.


 

Živa energija mrežaste strukture

Na razstavi Vzorec in okrasek – ornament kot obljuba se predstavlja trinajst umetnikov. Brad Davis v risbah in slikah živali ter rastlin prikazuje svojo povezanost s kitajskim slikarstvom in indijsko mitologijo. Slike Franka Faulknerja spominjajo na perzijske preproge, pletene kovinske mreže in tradicionalne premične pregradne stene (paravane). Opus Tine Girouard vključuje ples, performans, fotografijo, risanje, pa tudi stenske, platnene, linolejske in kovinske instalacije. Od vseh umetnikov P&D ima Valerie Jaudon najmočnejši odnos z geometrijsko abstrakcijo modernizma. Joyce Kozloff, med drugim soustanoviteljica feministične revije Heresies, je preučevala mehiško pa tudi islamsko tradicijo ornamentacije. V svoji keramiki meša različne takšne tradicije. Znana je tudi po instalacijah v javnem prostoru, pri katerih se povezujejo slika, skulptura in arhitektura. Tudi Robert Kushner je znan po performansih, od konca osemdesetih let pa ostaja zvest slikanju cvetnih motivov, ki so na splošno eden od glavnih dekorativnih motivov.



Thomas Lanigan-Schmidt v svojih delih iz različnih materialov povezuje visoko kulturo in duhovnost s popkulturo in kičem. Kim MacConnel uporablja vzorce iz različnih tradicij, od severnoameriške, prek kitajske, do islamske, in jih velikokrat meša s sodobnimi motivi potrošniške družbe. Pod vplivom Amy Goldin je fragmentiral in na novo sestavil perzijske in druge preproge. Pokojna Miriam Schapiro je bila znana abstraktna umetnica, preden se je pridružila gibanju P&D. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je z Judy Chicago soustanovila program feminističnih umetnosti na Kalifornijskem inštitutu za umetnost. Poskušala je združiti umetnost in vsakodnevne dejavnosti gospodinje. Za svoje kolaže in asemblaže je uporabljala tkanine iz gospodinjstva (prti, predpasniki ...) in ta dela poimenovala femmages.



Akrilna slika na platnu Bethune, ki jo je ustvaril Kendall Shaw leta 1978, prikazuje formalne korenine gibanja P&D, živo energijo mrežaste strukture, ki jo navdihujejo vzorci ljudske umetnosti. Ned Smyth, ki je del otroštva preživel v Italiji in bil očaran nad evropsko arhitekturo, je v letih P&D delal mozaike, platnene koščke in keramiko. Smith večkrat kombinira naravne, cvetne in arhitekturne elemente. Na Dunaju vidimo tudi velikanske slike Roberta Zakanitcha, ki je leta 1974 v Kaliforniji spoznal Miriam Schapiro ter se odločil preseči minimalistično slikarstvo. Za Zakanitcha je bil P&D tretja pot med figuralnim in abstraktnim. V Mumoku lahko občudujemo tudi dela Joeja Zuckerja, ki se že več kot pol stoletja, od študija na Umetniškem inštitutu v Čikagu v šestdesetih letih, giblje med slikarstvom in kiparstvom ter inovativno uporablja nenavadne materiale.