Dviga plamen se iz ognja

Sovpadanje včerajšnjega svetovnega dneva Zemlje in slovenskega dneva tabornikov je sicer naključno, vsebinsko pa zelo blizu. Dan Zemlje praznujemo od leta 1970, dan tabornikov pa je spomin na 22. april 1951. Takrat je bilo na temeljih predvojnih skavtske in gozdovniške organizacije ustanovljeno Združenje tabornikov Slovenije, katerega naslednica, Zveza tabornikov Slovenije, danes polnopravna članica svetovne skavtske organizacije in ena od najbolj številčnih mladinskih organizacij v državi, v izjemnih pandemičnih razmerah praznuje sedemdesetletnico.

Glavno dogajanje ob dnevu tabornikov je bilo v desetletjih po letu 1956, ko se ga praznuje, skoncentrirano ob tabornih ognjih. Včeraj je tradicionalni prižig ognja zamenjal prižig svečk, slavnostni program z rojstnodnevno zabavo in medsebojnim spoznavanjem, druženjem ob debatah, igranjem kvizov in taroka pa se je po spletu pretakal v domove tabornikov po vsej Sloveniji. Spletno taborništvo se je logično skokovito razvilo lansko pomlad, ko je bila na spletni strani taborniki.si oblikovana podstran Ropotarnica, kjer so iz dneva v dan objavljali nove taborniško obarvane podvige za otroke in mlade ter ideje, kaj lahko otroci in mladostniki počnejo sami ali z družino doma in v naravi. Ker niso želeli prikovati otrok in mladih za ekrane, so vsak dan objavili sveženj dnevnih dogodivščin, ki so lahko zaživele izven digitalnega sveta.

Ob sedemdesetletnici je vse simbolično povezano s sedmico: s 7000 člani v 700 vodih in 70 rodovih, kar je manj kot na vrhuncu, ko je bilo v šestdesetih in sedemdesetih letih število več kot še enkrat večje kot danes, ko taborniki sami ocenjujejo, da je bil v mladih letih tabornik vsak četrti Slovenec. Sedemdesetletnico organizacije spremlja še ena: 70 let izdajanja revije Tabor je dokaz, da se informativne in poučne vsebine med taborniki niso začele širiti šele s spletom, ampak že veliko prej s tiskom.

Taborniške rutice

Taborniki so bolj kot po krojih – včasih so se razjezili, če jim je kdo rekel uniforme, saj v Sloveniji niso želeli imeti veliko z vojaškimi uniformami – razpoznavni po ruticah, ki označujejo starostne kategorije. Slednje so kar živ organizem, spreminjajo se poimenovanja; tako so se začetnim tabornicam in tabornikom najprej pridružili čebelice, medvedki, klubovke in klubovci, kasneje najmlajši murni. Razlike v programih po starosti so pripomogle k poimenovanjem v gozdovnice in gozdovnike, grče, pa raziskovalke in raziskovalce. Gre za pisano druščino posameznikov, ki večino dela in aktivnosti opravijo v skupinah, največkrat v naravi, ki jo radi poimenujejo učilnica. So srčni, angažirani, iznajdljivi in vzpodbudni posamezniki, ki s prostovoljskim delom otrokom in mladim dajejo prostor in priložnost, da se razvijajo v osebnosti.

Sami pravijo, da je njihova posebnost način dela – taborniški pristop, kar pomeni, da znanje in spretnosti pridobivajo z izkušnjami, v varnem okolju majhnih skupin. V skupinah so enako stari taborniki, vodijo jih vodniki – mladi, a izkušeni prostovoljci, ob podpori odraslih tabornikov. Taborništvo daje izkušnje, ki pripomorejo, da še dolgo po tem, ko v odraslosti taborniško družino zamenja prava družina, prostovoljne obveznosti pa nadomestijo drugi življenjski izzivi, vsi ti posamezniki delujejo odgovorno, za skupnost, okolje in zase. Kakšne kompetence, kot se izkušnjam reče dandanes, so pridobili z delom v organizaciji, številni, posebej starejši, ugotovijo šele čez čas, ko vidijo, da na različnih področjih nimajo težav.

Namen taborništva je, so zapisali, da pripomore k celostnemu osebnostnemu razvoju mladega človeka. Zato klasična predstava o tabornikih kot skupini, ki se noč in dan potika po gozdu, ni povsem točna. Narava tabornikom ponuja okolje, v katerem zastavljeni cilj najlažje izpolnjujejo, ni pa taborništvo samo to. Z aktivnostmi poskušajo mladim pomagati pri napredovanju na intelektualnem, socialnem, duhovnem, čustvenem in fizičnem področju. Raznovrstne aktivnosti so pri tem v pomoč. Z delovanjem v vodu se otrok nauči živeti in delovati v skupini, z ročnimi deli razvija motorične, intelektualne sposobnosti in ustvarjalnost, s športnimi igrami se nauči timskega dela in krepi telo, z usvajanjem različnih veščin se priuči sposobnosti in dobi znanja, ki mu bodo koristila v vsakdanjem življenju, s pripravo kratke točke za rodovo čajanko ali sodelovanjem pri večernem programu pri ognju pa izgubi tremo pred javnim nastopanjem.

Prostovoljstvo

Taborniška organizacija je v Sloveniji vseskozi prostovoljska organizacija, v kateri nekoč nihče ni bil plačan za svoje delo – še mladež, ki je na rednih letnih taborjenjih včasih prevzemala preveliko odgovornost, je marsikje tako kot ostali taboreči plačevala tabornino. Vsakršna pomoč je vgrajena v same temelje organizacije, ki se je morala zaradi družbenih razmer pogosto formalizirati. Ko so se začele pojavljati zahteve po izpolnjevanju minimalnih standardov, umivanje v Savi in blatne kuhinje niso bili več sprejemljivi.

A pripravljenost za pomoč je ostala. Od samoiniciativnega postavljanja lastnih šotorov ob potresih do sedaj organiziranih taborniških ekip, ki so, na primer, usposobljene za postavljanje mobilnih bolnišnic, kar se je pokazalo v zadnjem letu, ko epidemija obvladuje velik del življenja. Tudi taborniškega, ki se je prestavilo na splet in pri tem pokazalo izjemno iznajdljivost. V skladu s skavtskim: Bodi pripravljen, BI-PI. V okviru ZTS deluje danes več kot 130 prostovoljcev v različnih ekipah, ki se ukvarjajo s postavljanjem zasilnih prebivališč in sodelujejo s civilno zaščito. Odrasli prostovoljci v ZTS v različnih vlogah vsak teden opravijo več kot tisoč ur prostovoljskega dela. Prostovoljci delujejo tudi na lokalni ravni, posebej v manjših okoljih, kjer pomagajo starejšim.

Taborniški prostovoljci delujejo v 18 regijskih pet- do šestčlanskih ekipah za postavljanje zasilnih bivališč, šotorskih naselij. Ekipe so imele veliko dela ob prvi begunski krizi in pred tem ob žledu, ki je prizadel Slovenijo. Seveda takrat niso postavljali šotorov, temveč so pomagali drugače. Taborniki s svojim delovanjem pridobivajo različne veščine, kar drugje ni mogoče. Poleg tega se usposobijo za delovanje v kriznih razmerah, saj razmišljajo izven okvirov, kar se je izkazalo tudi pri dosedanjih akcijah, ko so bili odzivni, zato so pomemben člen v verigi. Osnovni namen taborniških ekip je resda postavljanje šotorov, so pa sodelovali tudi že pri vodenju taborov.

Skavti, gozdovniki, taborniki

Taborništvo se na Slovenskem ni začelo šele po drugi svetovni vojni. Prve ideje so vzklile že kmalu po ustanovitvi gozdovniškega gibanja v Združenih državah Amerike, ko je leta 1902 Ernest Thompson Seton ustanovil prvo gozdovniško enoto in za vzornike izbral severnoameriške Indijance, ki so živeli v skladu z naravo in se od nje učili, in po ustanovitvi skavtske organizacije, ki jo je leta 1907 oblikoval lord Robert Baden-Powell.

Še pred prvo svetovno vojno je namreč kranjska deželna vlada poslala na Dunaj na oglede mladega učitelja Pavla Kunaverja, ki pa se mu skavtizem zaradi preveč vojaških metod ni priljubil. Miniti je moralo desetletje, da se je geograf, planinec, alpinist in jamar na prvem skavtskem taboru že formirane Župe skavtov leta 1923 v Kamniški Bistrici navdušil nad skavtizmom, ki se je začelo že leto prej, ko se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja.

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se vzporedno pojavile tudi prve ideje o gozdovništvu, izraz tabornik pa je leta 1924 prvi uporabil Hinko Pajer in z njim poimenoval tako gozdovnike kot skavte. Leta 1925 je bila ustanovljena Zveza slovenskih tabornikov in se štiri leta kasneje preimenovala v Jugoslovansko gozdovniško ligo. Obe organizaciji sta se razvijali vzporedno – tako kot danes, ko ob Zvezi tabornikov Slovenije deluje po podobnem programu leta 1990 ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, poleg teh največjih pa še Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov ter Royal Rangers Slovenija – Evangelijski skavti. V zamejstvu pa v Italiji delujeta (taborniški) Rod modrega vala in Slovenska zamejska skavtska organizacija.

Nova organizacija, preizkušeni program

Druga svetovna vojna je prekinila delovanje obeh organizacij, po vojni pa je bilo mogoče ustanoviti samo enotno organizacijo. Pri tem so sodelovali tako predvojni skavti kot gozdovniki, ki so programske vsebine vključevali v svoje aktivnosti že pred ustanovitvijo Združenja tabornikov Slovenije. Ljubljanski taborniki iz Zmajevega rodu so se tako vedno radi pohvalili, da se je prirodoslovni krožek s klasične gimnazije pod vodstvom Pavla Kunaverja - Sivega Volka, ki ga je že pred vojno v Skavtu Petru slikovito upodobil pisatelj in sodnik Fran Milčinski, takoj ko so razmere dopuščale, prelevil v taborniško četo in nato rod. Tako kot zdaj so bile prva leta osnovne taborniške enote rodovi, leta 1959 pa so se ob preimenovanju združenja v zvezo preimenovali v odrede. Rodovi so se v terminologijo vrnili kmalu po osamosvojitvi Slovenije.

Slovenski taborniki so v drugi polovici dvajsetega stoletja kmalu začenjali navezovati stike s sorodnimi organizacijami, del Zveze tabornikov Slovenije je bil tudi že omenjeni zamejski Rod modrega vala iz Trsta in Gorice. ZTS je bila del jugoslovanske zveze tabornikov, posamezniki in celi odredi so sodelovali s skavtskimi, gozdovniškimi in drugimi podobnimi organizacijami, na primer poljskimi harcerji. Že pred osamosvojitvijo Slovenije so bili vzpostavljeni stiki s svetovno skavtsko organizacijo, številčna odprava je obiskala svetovni skavtski zlet, jamboree, v Avstraliji.

Svetovno skavtsko gibanje

Leta 1994 je ZTS kot nacionalna skavtska organizacija postala del Svetovne organizacije skavtskega gibanja (World Organization of Scout Movement – WOSM) in se tako pridružila več kot 40 milijonom skavtom po vsem svetu, katerih delovanje in vrednote temeljijo na skavtski prisegi in zakonih, ki jih sprejemajo vse članice WOSM. Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je od leta 1999 polnopravni član Svetovnega združenja vodnic in skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts – WAGGGS), ki je partnerska organizacija WOSM. Obe sta nastali hkrati v začetku dvajsetega stoletja – skoraj kot družinski projekt BadenPowellovih. Svetovni organizaciji skavtskega gibanja WOSM in WAGGGS sta bili nominirani za Nobelovo nagrado za mir v letu 2021, kar je na globalni ravni priznanje za prispevek skavtov (in tabornikov) k razvoju več milijonov mladih v zadnjem stoletju in grajenju trajne kulture miru v skupnostih po svetu.

Že kmalu po ustanovitvi ZTS je bil leta 1953 organiziran prvi slovenski taborniški zlet, pred štirimi leti pa je bil petnajsti po vrsti. Vmes so se slovenski taborniki udeleževali jugoslovanskih zletov po vstopu v WOSM, ko je mednarodno sodelovanje in povezovanje še bolj vzcvetelo. Taborniki se udeležujejo svetovnih skavtskih jamboreejev (taborjenj, na katerih se zberejo vsi taborniki sveta), organizirajo orientacijska srečanja, mnogoboje in ostala tekmovanja. Med drugim so taborniki leta 2014 v Ljubljani organizirali 40. svetovno skavtsko konferenco in leta 2018 z mrežo članic soustanovili mednarodno skupino Spiriteco, ki po načelih svetovnega skavtskega gibanja podpira razvoj duhovnosti za vse.