Kje naj najstnik razmišlja s svojo glavo? Pri tabornikih

S šolskim letom se je začelo tudi novo taborniško leto. Miha Maček, starešina Mestne zveze tabornikov Ljubljana (MZT) se svojega prvega taborniškega sestanka v Rodu Sivega volka ne spomni, toliko bolj pa prvega izleta nekam v okolico Ljubljane. Ko je bilo treba skočiti čez potok, je najprej vrgel nahrbtnik, ki se je zvalil nazaj v potok - in takrat mu je postalo jasno, da je v naravi treba razmišljati.

Skoraj štiridesetletni Miha Maček je grafični oblikovalec in fotograf, ki si denar za življenje služi v lastnem enoosebnem podjetju; navadno pa en dan na teden nameni delu za taborniško organizacijo. Kot tabornika sva se pogovarjala v prvi osebi.

Kdaj se je začelo tvoje taborništvo?

V tretjem razredu, ko je bilo to možno, na Osnovni šoli Majde Vrhovnik. Taka starost je tudi še danes optimalna in se je v Ljubljani rodovi kar držijo. Otroci začnejo pri tej starosti že drugače dojemati svet okrog sebe. So že kar samostojni in se znajo po svoje zamotiti. Takšen začetek taborniškega življenja je dober tudi za rodove, saj se v nasprotnem primeru marsikdo prezgodaj naveliča. Bistvo taborništva pri otrokih je kakovostno preživljanje prostega časa in navajanje na bivanje v naravi ter delo v skupini. Po osnovni šoli pa mladi prevzemajo različne naloge, ki jim omogočajo privajanje na samostojno delo in prevzemanje odgovornosti, kar je bistveno za njihovo nadaljne življenje.

Kot je dandanašnji moderno reči pridobivanje kompetenc?

Tako je.

Kako pa danes sprejemajo taborništvo starši?

Pred leti me je eden od očetov vprašal, če imamo na taborih še dežurne in nočne straže. Ko sem to potrdil, je bil odgovor, da je potem to že pravi izbor za njegovega otroka. Starši so ugotovili, da ne glede na družbene spremembe, taborništvo še vedno odgovarja na potrebe otrok in mladih.

V glavnem s starši ni težav, znajo pa včasih narediti iz muhe slona in tudi zagroziti s tožbami. Ali pa so izobraženi ljudje "zgroženi", ker nismo povedali, da lahko otroci na taborjenjih dobijo klopa! Ki jih odstranimo, za vsakega evidentiramo, kje je bil, preverjamo reakcijo in ob povratku domov starše opozorimo, naj bodo pazljivi. Ali pa hrana. Danes je že toliko različnih omejitev: na pravkar zaključenem vodniškem tečaju smo zaradi zdravstvenih in drugačnih omejitev pripravljali pet jedilnikov.

Kakšen je položaj taborništva v prestolnici?

Zadnja leta nas je spet vedno več, v štirinajstih rodovih nas je okrog 1800 in to kljub dejstvu, da smo med izbiranjem prostočasnih dejavnosti pogosto na zadnjem mestu. Taborniška letna članarina predstavlja tak strošek kot pol meseca neke vadbe. Zato kdo misli, da za ta denar pa res ne moreš dobiti nič pametnega. Nekateri se ne zavedajo, da smo taborniki prostovoljci. Oni "vložijo" 50 evrov denarja, vsak vodnik, če preračunamo čas v denar, ki ga porabi za vodove sestanke, izobraževanja, pripravo aktivnosti, pa v tega istega otroka, ki ni njegov, vloži 250 evrov.

Kako se povezujete taborniki v Ljubljani?

Leta 1996 je bila ponovno organizirana MZT. V delovanju rodov se čuti nihanje, ki ga poskuša MZT omiliti, se pa rodovi povezujejo tudi sami med seboj, ker čutijo, da je to prednost.

So kakšne razlike med taborništvom v Ljubljani in po ostali Sloveniji?

Niti ne, morda se kakšni pojavi, ki smo jih v Ljubljani že doživeli, drugod opazijo par let kasneje. Največja težava je pravzaprav dojemanje taborništva v družbi. Bivši taborniki pri zaposlovanju vedo, kaj pomeni biti tabornik - sposobnost komuniciranja, delo v timu, zelo razvite vodstvene sposobnosti. To so stvari, ki v gospodarstvu štetjo. Pred štirimi leti smo z 220 prostovoljci v Ljubljani organizirali svetovni skavtski kongres s tisoč udeleženci in 118 držav! Take udeležbe, iz toliko držav, v Sloveniji še ni bilo. Udeleženci nas še sedaj hvalijo in se vračajo v Slovenijo.

Na Gospodarskem razstavišču smo z amaterskimi prostovoljci v pol ure preuredili prizorišče, čeprav so profesionalci trdili, da za kaj takega potrebujejo najmanj dve uri, potem pa ugotavljali, da take organiziranosti še niso videli. Danes timskega dela ni veliko, taborniki pa to obvladamo.

Tako je od nekdaj - ob potresu v Posočju smo ljubljanski taborniki s svojimi šotori "prehiteli" JLA.

Tudi danes smo bili ob naravnih nesrečah ali ob migrantski krizi zelo prisotni.

Aprilski Taborniški feštival v Tivoliju je prava uspešnica.

Res je. Z njim je veliko prostovoljnega dela, ki pa ni dovolj opažen. V Ljubljani številni organizatorji z velikimi panoji vabijo na različne dejavnosti. V Volčjem potoku pripravljajo Čarobni dan, ki je pravzaprav kopija našega Feštivala - a na komercialni ravni. Na taki ravni pa taborniki težko tekmujemo, ko pa še v šolah svoje dejavnosti ne smemo več predstavljati, saj kot prostovoljci vanje nimamo dostopa.

Prostovoljstvo je še vedno premalo cenjeno?

Res je. Tudi zato ne moremo zagotoviti dovolj vodnikov. Kdor pa se odloči za aktivno taborništvo, hitro prevzame odgovornost. Taborniki v Ljubljani na leto opravimo več kot 50.000 ur prostovoljnega dela, to je toliko ur kot jih naredi v letu recimo 30 učiteljev, katerih letni strošek je najmanj 630.000 evrov. Taborniki pa se financiramo samo iz javnih razpisov, sistemskih virov, ki bi zagotavljali normalno delovanje organizacije praktično ni.

Življenje nam greni tudi pridobivanje različnih dovoljenj – za tivolski Feštival se ena oseba z njimi ukvarja štiri mesece. Ko smo pred nekaj leti želeli na Prešernovem trgu izvesti delavnice za otroke, nam je neka uradnica skorajda zavrnila prošnjo, češ da bi s tem degradirali prostor. Teden kasneje pa so tam lahko imeli tekme v ulični košarki!