Dva milijona legic

Dva milijona lego kock. Številka se zdi magična, ne le za otroke, ampak tudi za odrasle, ki so še ohranili spomin na neskončne možnosti ustvarjanja in grajenja s to priljubljeno igračo. Približno toliko kock – kajti zares štel jih ni nihče – je od nedavnega v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, kjer že snujejo, kdo (in navsezadnje kako) se bo z njimi igral.

To je megalodon, so razigrano hiteli praviti Nik, Jakob in Aleksander, medtem ko so v veliki škatli brskali za modrimi lego kockami in dodajali še zadnje koščke k svoji upodobitvi tega že izumrlega primerka največjega morskega psa, kar jih je kdaj plavalo v svetovnih oceanih. Otroci, ki so se udeležili poletne male šole arhitekture v zadnjih počitniških dneh, so namreč prvi preizkusili kocke iz zbirke, ki je po novem v oskrbi MAO, ter pokazali, kako pomemben gradnik v dojemanju arhitekture je lahko ta priljubljena igrača.

Kakšne možnosti ponuja, je ob njih ugotavljala tudi Natalija Lapajne, muzejska svetovalka, ki v omenjenem muzeju že več kot desetletje vodi poletno šolo arhitekture. »Ob tem se otroci učijo, kako razmišljati, kako dojemati prostorskost. Sledenje navodilom, dešifriranje vrstnega reda, razumevanje količine, simetrije, vzorcev in lokacije kock jim pomagajo razvijati njihove matematične sposobnosti in prostorsko zavest ter jih spodbujajo pri razvoju reševanja problemov, hkrati pa tudi k izražanju lastne domišljije. Otroci postanejo pripovedovalci zgodb.«

Začelo se je v osemdesetih letih

Pred udeleženci omenjene male šole, med katero so sicer odkrivali še številne druge razsežnosti arhitekture, je bilo le nekaj večjih škatel z lego kockami, iz katerih so zgradili velemesta, gradove in pripadajoče vrtove, plovila in navsezadnje pradavna bitja, kakor so opisovali svoje izdelke, ki so se zdeli kot neskončni projekti, kajti v vsakem trenutku se je porodila kakšna ideja, kaj bi še lahko dodali. Pri MAO so ocenili, da je kock vsaj za kakšna dva milijona; ko so jih dobili, so zasedle prostor, velik 30 kvadratnih metrov. Muzeju jih je izročila Mija Razpotnik, ki je doslej skrbela zanje in jih skladiščila, kakor skromno pove 65-letna nedavno upokojena sogovornica, saj si jih nikoli ni lastila. Lego kocke so jo spremljale lep del njenega delovnega življenja, od osemdesetih let naprej, ko je bila zaposlena v takratnem Emona Commerceu in bila zadolžena za promocijo tujih podjetij, katerih zastopniki so bili. Za danski Lego, ki je znamenite kocke začel izdelovati na začetku 50. let prejšnjega stoletja, takrat še niso bili neposredni zastopniki, so pa dobili nekaj škatel igrač, da bi pripravili predstavitev. Zato se je Mija Razpotnik, ki je sicer pred zaposlitvijo študirala arhitekturo, a študija ni končala, povezala z dvema srednjima šolama, katerih dijaki so bili navdušeni in naredili čudovite stvari, kot se je spominjala.

Na začetku devetdesetih let je sodelovanje z Legom zaradi razpada Jugoslavije in vojne ter navsezadnje zaradi propada številnih podjetij, med njimi Emona Commercea, nekoliko zastalo. Mija Razpotnik je takrat kot številni drugi ostala brez zaposlitve, a nikoli brez dela, je vedro dejala. Odprla je svoje podjetje in med drugim dobila možnost nadaljevati predstavitve Lega; zastopstvo tega podjetja je sicer medtem prevzela Emona Obala. »Takrat smo dobili veliko kock in organizirali številne dogodke, na primer na ptujskem gradu, v Bistri, Črnomlju, Ljubljani, kjer smo pripravljali Pravljični svet Cankarjevega doma,« je naštevala sogovornica. Povezali so se tudi s šolami in zvezo prijateljev mladine ter pripravljali dogodke ob begunskih centrih, da so se lahko otroci igrali in povezovali med seboj. »To so bili čisto drugi časi,« se je spominjala, »bili smo entuziasti.« Tako se je zgodilo tudi, da so za posamezne dogodke le kakšen dan ali dva prej dobili kocke, zato so jih morali pogosto kar doma, v družini in s povabljenimi prijatelji, tako rekoč čez noč sestaviti v vse mogoče modele.

Ko je Emona Obala zašla v težave, se je podjetje Lego odločilo za enotno zastopstvo za vso regijo in tukaj so v igro vstopili Madžari, je pripoved sklenila Mija Razpotnik. S tem se je uveljavil precej drugačen pristop z direktnim marketingom, torej prodajo igrač na dogodkih, čemur je sogovornica, kot pravi, nasprotovala. »Kakšen grenak priokus potem ostane, če gre en otrok domov praznih rok, drugi pa z veliko škatlo,« se je vprašala.

Tako se je nehalo njeno sodelovanje z Legom, ostale pa so lego kocke za celo skladišče. Sčasoma so bili stroški skladiščenja previsoki, zato je začela iskati novega skrbnika in ga našla v MAO. »Prepričana sem, da jih bodo dobro uporabili,« je za popotnico celi plejadi drobnih kock še dejala Mija Razpotnik.

Slovenske bimo kocke

V muzeju za arhitekturo, zlasti na njihovem oddelku za izobraževanje, ki ga vodi Natalija Lapajne, so se donacije razveselili, saj so se že več let ukvarjali z vprašanjem, kje in kako dobiti osnovne gradnike za arhitekturo in oblikovanje. Na oddelku posebno pozornost namenjajo otroški igri in pripravljajo ustvarjalne delavnice, na katerih otroci z lastno kreativnostjo odkrivajo arhitekturo, oblikovanje in fotografijo v vsej raznovrstnosti. Izvrsten primer igrače, ki je danes bolj ali manj samo še nostalgičen spomin na otroštvo generacije že v zrelih letih, so bimo kocke, ki so jih izdelovali v Mehanotehniki Izola. Te so danes del zbirke oblikovanja MAO, saj so bile predstavljene kot sestavljanka BIMO (Konstruktor) leta 1979 na 8. bienalu industrijskega oblikovanja (BIO 8). To igračo so pridobili tudi kot pripomoček za igro in jo otroci še vedno radi uporabijo.

Iz potrebe po didaktičnem gradivu so se med drugim povezali s Festivalom lesa, v okviru katerega si želijo obuditi leseno igračo Nika Kralja, ki sicer ni nikoli ugledala luči sveta, je dodala sogovornica iz MAO in poudarila, kako je mogoče muzejski predmet revitalizirati in ga popularizirati. »Seveda tudi lego kocke ponujajo nešteto možnosti,« je dejala. »Predstavljam si lahko, da bi v muzeju imeli nekakšen legolab, ne le za otroke, temveč tudi za odrasle. Dobro bo treba premisliti o programih za različne ciljne skupine, idej je veliko. Veseli bomo prenosa znanja Mije Razpotnik, hkrati pa snujemo povezave z nekaterimi profesorji fakultete za arhitekturo ob prihajajoči novi razstavi.« Poletna šola arhitekture je bila namreč, kot pravi, »samo ogrevanje« za otroke.

Kako lego kocke posrkajo v svet domišljije tudi malo večje otroke in odrasle, dokazujejo številna tekmovanja, celo šovi v sestavljanju, navsezadnje pa tudi Rok Žgalin Kobe, slovenski arhitekt, ki že več let ustvarja za Lego. Kakor je pred dvema letoma povedal za Delo, se je kot otrok rad igral z legicami in tudi zato postal arhitekt. Njegov podpis nosi več kot 30 modelov iz serije Arhitektura, med njimi so rimski Kolosej, londonski Big Ben, tokijski Hotel Imperial, sedež Združenih narodov v New Yorku in znameniti Kip svobode, Eifflov stolp v Parizu ali supernebotičnik Burdž Kalifa v Dubaju …