V nadaljevanju preberite:

Še vedno je vidna moč narave, ki je avgusta od sveta odrezala tudi patra Karla Gržana, ki živi v Konjskem Vrhu med Lučami in Ljubnim. Takrat je dobil lekcijo, kako zelo pomembno je usmerjati pozornost v dobro. Ozaveščati, za kaj si lahko hvaležen. In kako pomembna je medsebojna bližina. Prav na to nas spomni tudi božični čas. Da smo drug drugemu največji dar.

Ko smo bili konec avgusta pri patru Karlu Gržanu s prostovoljci, ki so po vsej dolini vozili hrano, higienske potrebščine, razvlažilnike, pohištvo in vse, kar so ljudje potrebovali, je bilo do njegove hiške še precej težko priti. Danes je cesta bolj ali manj urejena, ko posije sonce, se kažejo obrisi idile. Brežine potočkov, ki objemata patrov dom, pa še razkrivajo, kako uničujoča je lahko voda. »Rad sem se hvalil, da imam žuborenje v stereo izvedbi. Saj sem ga dejansko imel. Ampak tudi hrumenje deročih potokov sem imel v stereo izvedbi. Takrat je bil pretok obeh hudournikov okoli sto kubičnih metrov na sekundo. Bilo je strašljivo in grozeče. Voda takrat nosi s seboj ogromne skale, ki razbijajo brežino, hudournik si utira pot po lastni volji,« se spominja Gržan.

Avgusta je prišla streznitev, razlaga. »Če greš v hribe in pogledaš v dolino, vidiš, da smo kot mravljice. Narava pa je veličastna. Velika in mogočna.« Več dni je bil odrezan od sveta. A pravi, da to ni bilo samo negativno: »Takrat se odprejo neke druge razsežnosti v človeku, kot je poglobljena zaznavnost, sočutnost, povezanost vsega z vsem. Prej hodiš mimo marsičesa, mimo človeka, takrat pa si se moral oprijeti vsega, kar je podpornega v okolju, da si preživel. Ne samo fizično, ampak tudi psihično. Takrat je bilo zelo pomembno usmerjati pozornost v to, kar je dobro. In velja še zdaj. To se mi zdi lekcija, ki sem jo bolj teoretično poznal že prej, a zdaj sem jo praktično izkusil.«