Dom trmastih ljudi in zatočišče beguncev iz mest

Dobro je vedela, da so jo fantje sprva hodili gledat le zato, da bi ji videli pod krilo: »A kaj bi lahko videli? Res mi je veter dvignil krilo, a spodaj nisem nosila kakšnega svilenega perila, ampak dolge, tople pumparice in pletene nogavice. To seveda ni bilo nič takega, da bi prav dolgo zijali, zato jih je tudi smeh kmalu minil! Vse bolj so jih začeli zanimati moji dosežki.« Tako se je Agata Stare, Spodčeva Anica, prva in edina ženska, ki je leta 1931 skočila na 50-metrski skakalnici na Poljah pri Bohinjski Bistrici, pozneje spominjala, kako je fantom dokazala, da je lahko dekle boljše od njih. Njena zgodba je med številnimi drugimi iz zgodovine Bohinja spravljena v Muzeju Tomaža Godca.

Ta čas je v muzeju v Bohinjski Bistrici, rojstni hiši prvega bohinjskega partizana in usnjarja, na ogled občasna razstava z vselej aktualnim naslovom Gor, vsi gredo samo gor! »Ljudje nekoč niso hodili v hribe zaradi veselja ali rekreacije, ampak so šli tja le, če je bilo nujno. Tja so zahajali pastirji, lovci in iskalci rude, sicer pa so se ljudje gora bali,« pripoveduje Anja Poštrak, soavtorica razstave in vodja Muzejev v Bohinju, ki sodijo pod okrilje Gorenjskega muzeja. Gore so bile v ljudski domišljiji, ki se je kmalu prelila v pripovedi, kraljestvo belih žena, v skalovju prežečih na ljudi, ki bi tam brezdelno pohajkovali. Bohinjci so verjeli, da so pohodnike, ki so se ponesrečili, prav one pahnile čez skale. In kadar je kdo v gorah izginil, so rekli, da ga je vzel škrat polesnjak.

»Pojdite v hrib, poiščite mi železo!«

Pa vendar bajeslovna bitja in duhovi, ki so jih po prepričanju Bohinjcev posedovale gore, ljudi niso ustavili. Ozirali so se gor in tudi šli gor. »Pojdite v hrib, poiščite mi železo!« je ukazal Žiga Zois, lastnik bohinjskih železarskih obratov. Razpisal je celo denarno nagrado za hitrejšo osvojitev Triglava ter nagovoril zdravnika Lovrenca Willomitzerja iz Stare Fužine, da organizira odpravo. To se je res zgodilo in tako se radi spominjamo štirih prvopristopnikov oziroma štirih srčnih mož iz Bohinja, ki so avgusta leta 1778 dosegli vrh. Manj kot sto let po tem podvigu, avgusta 1870, je na vrhu Triglava stala prva ženska, Rozalija Škantar iz Srednje vasi, kajpak v krilu, kakor razkriva občasna razstava, ki bo odprta do sredine septembra.

Da niso le bele žene kraljevale goram, poleg nje dokazujejo še druge klene Bohinjke, ki jim Anja Poštrak, tudi sama Bohinjka, rada posveča pozornost. To je med drugim (v soavtorstvu z Barbaro Kalan) storila z občasno razstavo Ponos in trma bohinjske číklje leta 2018. Tudi med divjimi lovci ali ravbšicarji, ki so si s svojo dejavnostjo »na črno« v časih pomanjkanja zagotavljali preživetje, so bile ženske. Ivana Ceklin, po domače Šmoncova Johana, iz Stare Fužine, ki je sicer kot majerica oziroma planšarica delala na Vojah in Krstenici, je s krivolovom med prvo svetovno vojno reševala stisko svoje in sestrine družine, »ujeli« so jo šele po drugi svetovni vojni, a je prisojeni teden zapora zamenjala s sirom in klobasami, ki jih je imela v prtljagi.

Ravbšicarji, ki niso le poznali gora, ampak so se znali mojstrsko približati živalim in hkrati izmuzniti oblastem, so najbrž kraljestvo Triglavskega pogorja raziskali še pred drugimi osvajalci, pravi Anja Poštrak, zato tudi ni naključje, da je bil med prvopristopniki lovec.

Ko je bil Triglav osvojen, je vse bolj pritegoval domačine in več kot očitno buril domišljijo. Župnik Jakob Aljaž je na njem že pustil svoj pečat s stolpom, toda načrti so bili še mnogo smelejši – tam so si predstavljali velikanski meteorološki observatorij, smučarsko središče in celo železnico. V naslednjih desetletjih so gore osvajali sloviti slovenski gorniki in alpinisti, kot so Klement Jug, Henrik Tuma, Julius Kugy, planinstvo se je začelo organizirati in sčasoma je gore začel osvajati slehernik, o čemer zgovorno priča ena od razglednic z ilustracijo Hinka Smrekarja s pripisom Gore, zatočišče za »begunce iz mesta«.

Skrivni sestanek leta 1939

Turizem je dejavnost, ki je v Bohinj prodrla skupaj z železnico leta 1906, ko so našteli 2350 obiskovalcev, leto pozneje že skoraj 8500. Dotlej je bilo to območje rudarjenja, ki so ga ljudje – kot danes turizem – dopolnjevali s kmetovanjem. Vmes sta drastično posegli dve svetovni vojni, ki sta zaznamovali življenje tamkajšnjega življa in zdesetkali moško populacijo, kot bi lahko na kratko strnili pripoved stalne razstave Muzeja Tomaža Godca.

Ime je mnogo bolj znano domačinom kot širši javnosti, nosil pa ga je priljubljeni in vsestranski mož. Navdušenec nad zimskimi športi je bil reprezentant Jugoslavije v smučarskem teku (ime je dal tudi Godčevemu memorialu v smučarskih tekih), aktiven je bil v lokalnem okolju, sodeloval pri načrtovanju planinskih koč, predvsem pa je bil prvo ime bohinjskega partizanstva.

V njegovi usnjarni je bil marca leta 1939 pomemben sestanek jugoslovanskih komunistov, ki je pripomogel k izoblikovanju Centralnega komiteja Komunistične partije in vzponu Josipa Broza Tita. Zapisnik o sestanku je bil najstrože varovana skrivnost in objavljen šele leta 2010.

Godcu, enemu pomembnejših organizatorjev osvobodilnega boja na Gorenjskem, se ni uspelo skriti pred okupatorjem. Marca leta 1942 so ga ujeli in le mesec pozneje v koncentracijskem taborišču Mauthausen umorili. Leta 1979 je njegov dom postal muzej, Bohinjska Bistrica pa je dobila nov kulturni dom Jožeta Ažmana in spomenik bohinjskim revolucionarjem. Prav tisto leto je namreč na obisk prišel Josip Broz Tito, in da je bila slovesnost še bolj svečana, so razglasili, da je bil v Godčevi hiši konstituiran Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije. To je še vedno z zlatimi črkami vtisnjeno na spominsko ploščo ob vhodu in vsekakor poskrbi za prvi vtis.

Muzej še dopolnjujejo

V rojstni hiši bohinjskega usnjarja obiskovalec hitro pozabi na osnovno dejavnost – vse dokler se ne odprejo vrata do vodnega kolesa, ki je nekoč poganjalo stroje, in nato še do delavnice. V njenem hladu je še vedno zaznati vlago in si je vsaj približno mogoče predstavljati vonj težkega dela, ki je bilo potrebno za strojenje in obdelavo živalskih kož. V Bohinjski Bistrici je bila sicer poleg Godčeve še ena znana usnjarna, Sodjeva, največji porabniki usnja pa so bili čevljarji in sedlarji. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je Bohinjska Bistrica veljala celo za »šoštarsko« vas. Po vojni je Godčevo usnjarno prevzel Tomažev brat Blaž in uredil zbiralnico kož.

Muzej je bil na začetku posvečen predvsem usnjarstvu, leta 2014 so ga začeli obnavljati, pri čemer so v posameznih prostorih pustili posamezne dele opreme, ki spominjajo na preteklo dejavnost. Stalno razstavo, ki se začenja z arheološkimi ostalinami prvih naselbin in najbolj znanim Ajdovskim gradcem, kamor je France Prešeren umestil uvodni del Krsta pri Savici, še vedno dopolnjujejo. Nova tema bo po besedah Anje Poštrak železarstvo, še ena od najpomembnejših dejavnosti Bohinjcev.

Prav posebno poglavje v muzeju je namenjeno tudi ljudem in njihovemu značaju. »Bohinjci veljajo za trmaste ljudi, a drugačni niti ne bi mogli biti, sicer ne bi preživeli. Tukaj so ljudje morali biti samozadostni, morali so biti močni in trpežni, tudi dekleta,« pripoveduje sogovornica, ko postoji ob stari fotografiji domačink. »Bohinjke morda niso bile prav fletne, so pa veljale za dobre neveste, zlasti planšarice, saj so se lotile vsakega opravila.«

In tako je tudi Spodčeva Anica premagala strah, si nadela smuči in na mednarodnem tekmovanju, ki so se ga sicer udeležili le moški, s 50-metrske Hanssenove skakalnice na Poljah pri Bohinjski Bistrici poletela 26 metrov. S tem je postala in bo za vselej ostala prva slovenska smučarska skakalka in nesojena svetovna prvakinja v ženskih smučarskih skokih.