Zločin

Besedo zločin slovaropisci opisujemo kot »hudo kaznivo dejanje«. Etimologija pa nas tako z besedo zlo-čin kakor tudi z besedami hudo-delstvo, zlo-delo ali zlo-tvor opozarja na globlji vzrok zločina: kadar delamo zlo, hudo, kadar naredimo zlo dejanje, vselej tlakujemo pot za zločin.

V Bibliji je to dobro ponazorjeno s tem, kako kača (hudič) nagovori Adama in Evo (človeka) – z na videz dobrohotnim vprašanjem, ki pa je hkrati laž: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?«

Svetopisemski pisec simbolično postavlja ravno to (takšno) vprašanje kot začetek delovanja zla, začetek bodočih zločinov. Tudi hudič (»tisti, ki povzroča hudo, zlo«) se v grščini imenuje diābolos (»obrekovalec«), njegova osnovna naloga pa je razdvajanje, povzročanje razdora.

Vsak zločin namreč povzroči razdor. Večji zločini razdrejo celo več generacij. Pomislimo samo, kako naše vsakdanje politično življenje ne glede na naše politično prepričanje še danes zaznamujejo zločini 2. svetovne vojne in obdobja po njej. Čeprav imamo najboljše namene, smo zaznamovani z razdorom teh zločinov.

Zanimivo je, da knjižna slovenščina besede zločin (ali hudodelstvo) sprva ni poznala. Ta pojem je v 16. stoletju opisovala kot »hudobo, hudo dejanje, krivo dejanje, hudobno dejanje« in je zločin večkrat pojmovala enako kot greh. Danes ločujemo med zločinom, prekrškom, prestopkom in drugimi pravnimi formulacijami.

Slovenija v teh dneh gosti konferenco za sprejetje konvencije o sodelovanju pri pregonu genocida in drugih hudodelstev. Okrog nas se vedno znova dogajajo veliki zločini, ki jih moramo v pravu definirati in storilcem določiti kazensko odgovornost. Ob tem pa ne smemo pozabiti malih »zločinov«, tistih drobnih slabih dejanj, s katerimi se vse začne.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).