David Attenborough: ogrožena vrsta

Britanci so ga pred kratkim izbrali za najljubši glas naroda v hudi konkurenci Morgana Freemana, Stephena Fryja, Seana Conneryja in Judy Dench. Prepričana sem, da bi David Attenborough posegel visoko, če ne že kar na sam vrh najbolj priljubljenih glasov tudi v Sloveniji in marsikje drugje, kjer predvajajo BBC-jeve veličastne dokumentarce o naravi. V več kot 60 letih kariere jih je posnel toliko, da človek dobi občutek, da ne obstaja samo en, ampak več neskončno planetov Zemlja.

Ob Attenboroughovih pripovedkah o naravi in njenih prebivalcih je odraščala in se postarala cela generacija. Njegov glas je vmes postal glas narave, ki tudi brez veličastnih posnetkov naslika vso njeno neukrotljivost, lepoto, enkratnost, neponovljivost in polnost navdiha. Attenborough je videl več kotičkov sveta in vrst, kot jih je kateri koli drugi človek, in le hvaležni smo lahko, da je delček tega pripeljal v dnevne sobe množic.

Kljub dopolnjenim 92 letom se sivolasi gospod še kar ne ustavi. Pravzaprav se zdi, da je vse bolj aktiven, čeprav mediji ob vsakem novem dokumentarcu napovedo, da je morda njegov zadnji, izbirajo njegove potencialne naslednike in ga sprašujejo, ali bo po smrti možgane daroval znanosti. O svoji upokojitvi spregovori le redko, še najbolj določno letos, ko je dejal, da bo nehal snemati, ko bo njegovo delo postalo podstandardno, ali ko ne bo več mogel hoditi po stopnicah.



Še nedavno smo na televiziji Slovenija občudovali prizore iz Sinjega planeta 2, ki je bila najbolj gledana oddaja na britanski BBC v lanskem letu. Nadaljevanje istoimenske serije izpred 16 let s pomočjo najnovejših snemalnih tehnik in naprav, ki so stalnica Attenboroughovih dokumentarcev – prinaša prizore iz narave, ki jih kamera doslej še ni zabeležila. Morski levi organizirano lovijo rumenoplavute tune; iz globin jih prebrisano zvabijo v plitek zaliv, tam pa okoli njih družno zategnejo zanko in z ostrimi zobmi predrejo njihov jekleno siv oklep. Jata živo roza plamencev, ki zaspijo v vodi, zjutraj pa se zbudijo s tankimi dolgimi nogami ukleščeni v led, iz katerega se potem nerodno rešujejo, a na koncu vseeno uprizorijo hipnotičen paritveni ples. Skupina spečih kitov, obrnjenih z glavami navzdol, in na stotine kitov glavačev v vodah Šrilanke, kamor so se množično vrnili potem, ko si je populacija zaradi nekajdesetletne prepovedi lova uspešno opomogla.

Še preden so se dobro odvrteli zadnji prizori Sinjega planeta, je BBC One začel predvajati serijo Dynasties, v kateri Attenborough v petih delih popisuje izsek dveh let življenja štirih živalskih dinastij: šimpanzov, levov, tigrov, divjih psov, in kolonije kraljevih pingvinov. A naravoslovno Igro prestolov, kot so jo opisali v Guardianu, je že zasenčila napoved premiere epizode Our Planet na Netflixu naslednje leto, v kateri so moči združili Attenborough, režiserja Planeta Zemlje in Sinjega planeta ter nevladna organizacija World Wildlife Fund (WWF).



Ali selitev na Netflix naznanja ločitev Attenborougha od mreže BBC? To bi bila velika novica, saj je z britanskim javnim televizijskim servisom neločljivo povezana njegova celotna kariera. Na televiziji je pristal po naključju. Po študiju biologije se je se poročil z Jane, ljubeznijo iz študentskih let, in se zaposlil kot asistent urednika na založbi za izobraževalno literaturo. A upanja, da ga bo delo znanstvenika  popeljalo v »oddaljene in razburljive dele sveta«, ni opustil. Prijavil se je na razpis BBC za radijskega voditelja, poklicali pa so ga iz televizijskega dela mreže. Šele desetletja pozneje, ko je pisal govor ob upokojitvi novinarskega kolega Johna Reada, je v roke dobil oceno svojega prvega nastopa pred kamero. »David Attenborough je inteligenten in obetaven, kot spraševalec pa se ne sme več pojavljati, ker ima prevelike zobe.«

Še dobro, da ocene nihče ni vzel resno. Attenborough je postal zvezda že s prvo oddajo Zoo Quest (1954), ki je kombinirala studijske posnetke v živo in prvič tudi posnetke iz narave. BBC jo je ustvarjal v sodelovanju z londonskim živalskim vrtom, za katerega so Attenborough in drugi člani maloštevilne ekipe odhajali nabirat redke in eksotične živali v oddaljene dežele. Nazaj so pripeljali šimpanze, pitone, rajčice in številne druge, ki so po koncu studijskega nastopa končale v kletkah živalskega vrta. Med njimi je bil orangutan Charlie, ki je postal oče prvega orangutana, rojenega v londonskem živalskem vrtu.

Marsikatera žival je dobila tudi začasno ali stalno bivališče na Attenboroughovem domu. Ker je bil sam pogosto zdoma, je zanje večinoma skrbela žena Jane, ki je sčasoma postala prava strokovnjakinja za živali, za pomoč, če je zbolel kateri od njihovih rezidentov, so jo klicali celo iz londonskega živalskega vrta.

Po prvi dokumentarni uspešnici se je Attenborough za skoraj desetletje preselil v uredniški fotelj. Kot nadzornik nove televizije BBC 2 je spremljal prvi televizijski prenos v barvah v Evropi (1965), s katerim je BBC za tri tedne prehitel nemško javno televizijo. Pod njegovo taktirko je nastal tudi legendarni Leteči cirkus Montyja Pythona. A Attenborough v londonskem smogu s kravato okoli vratu ni zdržal dolgo. Veliko udobneje se je počutil v puhtečih tropih in terenski uniformi: kaki hlačah in modri srajci s kratkimi rokavi.



Dokončno se je kot prvo ime naravoslovnih dokumentarcev uveljavil s serijo Life on Earth (1979). V njej kot velik oboževalec Charlesa Darwina in njegove teorije evolucije skozi spolno selekcijo pripoveduje zgodbo o nastanku življenja na Zemlji. Serijo so snemali tri leta, zanjo prepotovali svet križem kražem in posneli tudi prizor, ki ga Attenborough pogosto omenja kot enega najlepših v njegovi televizijski zgodovini, bližnje srečanje z materjo in mladičema gorskih goril v Ruandi. Samica ga je potrepljala po glavi in mu porinila prst v ustno votlino, mladiča pa sta se valjala po njem in mu odvezovala vezalke. Attenborough je bil raznežen: »Ko izmenjaš pogled z gorilo, je v njem več pomena in medsebojnega razumevanja kot pri kateri koli drugi živali, ki jo poznam. Tako podobni smo si: po pogledu, sluhu, vonju, svet vidimo skozi enake oči.«

Novinarji ga pogosto sprašujejo, katere podobe narave so se mu najbolj vtisnile v spomin, in vedno jim odgovarja približno enako. Med najljubšimi je največji živi organizem na Zemlji, Veliki koralni greben. Prvič je na njem snemal leta 1957, odtlej se je nanj večkrat vrnil, in zabeležil tako njegove najtemnejše kakor najsvetlejše trenutke. Prvih bo vse več, a med svetlejšimi je eden najlepših nočni posnetek podvodnega sneženja (Sinji planet 2), na katerega spominja razmnoževanje koral.

Posebej pri srcu so mu tudi rajčice, ptice iz globin nedostopnih gozdov Nove Gvineje ter vlažnih gozdov Avstralije in njenih pripadajočih otokov. Samci teh ptic so okrašeni z res rajsko obarvanim in oblikovanim perjem, veliko bolj pustim družicam pa uprizarjajo prave plesne spektakle. Tudi k njim se je Attenborough večkrat vrnil, prebivalci Božičnega otoka so mu enkrat zapeli celo angleško himno, ker so mislili, da je kralj iz Edinburga.

Čeprav bi ga marsikateri Britanec brez zadržka ustoličil za kralja, ima tudi številne kritike, očitajo mu predvsem mlačnost pri opozarjanju na posledice podnebnih sprememb in človeškega uničevanja biotske raznovrstnosti. Najbolj neprizanesljiv je Guardianov kolumnist George Monbiot, ki je Attenborougha nazadnje obtožil, da je izdal živi svet, ki ga ljubi. S tem je meril na intervju v Observerju, v katerem je naravoslovec dejal, da prepogosto opozarjanje na človekovo uničevanje naravnega sveta lahko deluje odbijajoče; dokumentarci o naravi bi morali gledalcem omogočiti predvsem, da za trenutek pozabijo na brexit, Trumpa in druge slabe novice. Monbiot pa v svojem zapisu ni napadel le Attenborougha, temveč celotno institucijo BBC, katere prizadevanja za okolje je primerjal s tistimi naftne družbe ExxonMobil.

Deloma ima Monbiot prav, ko sugerira, da Attenborough v obdobju šestega množičnega izumiranja vrst in uničevanja habitatov prodaja lažne novice o nedotaknjenosti in neskončnem obilju narave. A vsakdo, ki se potopi v podobe in naracijo njegovih dokumentarcev, lahko brez težav razbere njihovo, najsibo še tako subtilno sporočilo. Vrste v naravi so ogrožene, ogroža pa jih tista vrsta, ki je v roke prevzela usodo celotnega planeta. Med te ogrožene vrste spada tudi David Attenborough.