Bivati tu in zdaj: Zgradil bo hišo, ki bo na koncu šla na kompost

Ni se treba ozirati daleč nazaj po zglede, kako živeti bolj skromno in spoštljivo do okolja in narave. Še naše babice so sušile plastične vrečke, zaprte čevlje poleti preoblikovale v sandale in večino hrane pridelovale same. Preteklosti seveda ne gre pretirano idealizirati, pa vendar je mogoče reči, da so se nekje na poti od časov naših babic do danes pod vplivi delovanja kapitalizma in potrošništva te navade porazgubile.

Po njihovi obuditvi znova kliče neposredna grožnja podnebnih sprememb. Tudi vse več slovenskih družin in posameznikov se trudi živeti trajnostno, ne le s tem, ko ločujejo odpadke. A za sistemske spremembe jim mora prisluhniti tudi politika.

Kljub zgodnjemu jutru je v družini Šubic že zelo živahno. Triletni Gabrijel in dobro leto in pol stara Ivana letata med dvoriščem in notranjostjo hiše, medtem ko starša poskušata opraviti svojo jutranjo higieno in vmes pripravljata še zajtrk. Gregor in Klara sta se »zavestno odločila«, da bosta, dokler otroka ne dopolnita starosti za vpis v šolo, večino časa posvetila njima. Temu sta prilagodila tudi svoje poklicne ambicije.

Gregor, režiser dokumentarnih filmov o živalih in naravi, službeno delo poskuša opraviti v treh dnevih, Klara, turistična vodnica, ki organizira duhovne izlete po Sloveniji, se je po rojstvu otrok posvetila japonski masaži in terapiji po karmični diagnostiki.


 

Hiša, ki bo šla na kompost

Gregor si je postavil še en izziv: zgraditi hišo za 30.000 do 40.000 evrov iz lokalnih materialov (lesa, ilovice, kamna in konoplje), ki jo bo, ko bo odslužila svoje, mogoče kompostirati. Parcelo so našli na Štefanji gori pod Krvavcem, v bližini pa so najeli hišo, da bo gradbišče na dosegu nekaj korakov. Hiša so še sanje – na parceli raste vrt –, a Gregor že zdaj uživa v učenju ročnih spretnosti in spremljanju, s kakšnim navdušenjem nove izkušnje vpijata otroka, ki ju bo prav tako vključil v delo. Veliko bolje in ceneje kakor voditi ju na takšne ali drugačne plačljive urice v mesto, pripomni.

Hiša bo namenoma majhna, da bodo ptički hitro padli iz gnezda in si zgradili svoje. »Bistvo je v skromnosti, vendar ta ne pomeni slabšega standarda. Če ne potrebuješ veliko, imaš čas tudi za takšne stvari. Poslušajta!« opozori na ptičje petje na robu jase, kjer so v zajetni skladovnici zloženi hlodi vitkih smrek, iz katerih bo skeletni obod hiše. Trenutno se Gregor ukvarja z odstranjevanjem lubja. »Pljuneš na brus, naostriš orodje, se usedeš in uživaš. To je najboljša meditacija,« se smehlja, ko kaže, kako to počne. Takšno delo je tudi vstopnica v vaško življenje, dodaja.





Za pomoč pri gradnji bi rad dobil mentorja, a ker jih je malo, za zdaj dela večinoma sam. V približno pol ure olupi en hlod, dolg okoli osem metrov. Ob takšni hitrosti bo hišo spravil pod streho do tega božiča, naznani, medtem ko ga Klara premerja z nekoliko skeptičnim izrazom na obrazu.

»V preteklosti smo se veliko selili. Živeli smo v Kranju, pod Šmarno goro, v Tržiču, Šenčurju – tam je bilo zaradi vzletanja in pristajanja letal najhuje. Ves ta hrup ustvarja blazen nemir, zlasti če si vpet v službo z osemurnim delovnikom,« se Klara še predobro spominja. »Iz tega se pojavi notranji vzgib …« globoko zajame zrak in v izdihu zaključi misel: » … da hočeš samo mir.«

Oba z Gregorjem sta zavezana življenjskemu minimalizmu in temu, da sta z zavestjo pri stvareh, ki jih počneta. »To zadnje je ključno,« poudari. »Takoj ko si osredotočen na tukaj in zdaj, se zavedaš, kaj bo, če boš kupil plastenko, in začneš zmanjševati porabo. Nismo še na točki zero waste (nič odpadkov), imamo pa to zavest. Že Gabrijel jo ima. Zadnjič je rekel, da noče pojesti bombona, ker bo papirček končal v delfinu,« se zakonca ljubeče spogledata.


 

Trgovina brez plastične embalaže rešitev lastne težave

Pred slabimi štirimi leti sta Manca Behrič in Primož Cigler s prijatelji sedela na plaži v Grčiji in žalostno opazovala zavržene plastične slamice, ovitke od sladoledov, čokoladic, plastične vrečke in majhne drobce plastike vse naokoli. Težavo bi lahko zmanjšali z odprtjem trgovine, kjer bi hrano prodajali brez plastične embalaže, so se spomnili, a so se hitro spet prepustili počitniški ležernosti. Ko so se vrnili z dopusta, je Manca začela brskati po spletu in ugotovila, da takšne trgovine že obstajajo. Odkrila je tudi gibanje zero waste in njegovo gurujko Beo Johnson ter začela vpeljevati majhne spremembe v svoje gospodinjstvo in nakupovanje.



Ni bilo lahko. Po jogurte sta hodila na kmetijo, po čistilo v drugo trgovino, glavna ljubljanska tržnica, kjer je večino živil mogoče dobiti brez embalaže, je bila zanju med tednom – zapre se prezgodaj tudi za delavca v proizvodnji – nedosegljiva. Ideja o lastni trgovini z izdelki brez plastične embalaže je vseskozi tlela, a oba sta bila zaposlena z delovnimi obveznostmi. Manca je bila v službi nezadovoljna, Primož, ki ima svoje podjetje, se je v nekem trenutku prav tako znašel na prelomnici, kaj novega bi še preizkusil. Ko se mu ni več dalo poslušati Mančinega tarnanja, sta začela resno načrtovati nov projekt. Rifuzl, prva takšna trgovina v Sloveniji, je konec lanskega leta odprl vrata v ljubljanski Šiški. Ponuja okoli 500 živil in drugih osnovnih izdelkov večinoma slovenskih proizvajalcev. V njem se nakupuje tako, da s seboj bodisi prineseš svojo embalažo ali pa to dobiš oziroma kupiš v trgovini.

Manjših proizvajalcev ni bilo težko prepričati k sodelovanju, saj imajo manj stroškov, če jim izdelkov ni treba pakirati. Pri velikih, ki imajo običajno avtomatizirano proizvodnjo in vsaka sprememba za seboj potegne velike stroške, gre težje. Vendar sta bila Manca in Primož tudi pri teh uspešna. Palomo, pri kateri so cincali, ali bi za trgovino dobavljali toaletni papir v kartonastih škatlah, kakor so počeli nekoč, sta na svojo stran dobila z namigom, da je v igri tudi dobavitelj toaletnega papirja iz Avstrije.



Med strankami Rifuzla prednjačijo mlade družine in mladi pari, študenti, tisti, stari okoli 50 let, dosti je tudi upokojencev, našteva Manca. »Nekateri so filozofijo zero waste naštudirali do potankosti in že nas učijo, kaj moramo narediti, drugi jo šele spoznavajo in jim je všeč, da nas lahko vprašajo za nasvet. Predvsem pa ljudje že veliko reči – čistila, vložnine, jogurte, rastlinske napitke – delajo sami doma, pri nas kupijo le surovine.«

Trgovinica je rešila tudi njuno lastno težavo. »Odkar skoraj vse izdelke dobiva na enem mestu, je življenje veliko lažje in cenejše. Za hrano zapraviva manj, ker ne kupujeva nepotrebnih čokoladic in prigrizkov,« govori Manca. Zmanjšala sta tudi količino odpadkov. »Tehtala jih nisva nikoli, a včasih sva koš za odpadno embalažo praznila vsak dan, danes enkrat na dva tedna.« Še največ odpadkov imata zaradi psa in enkratnih nakupov tehnične opreme. »Nisva stoodstotno zero waste. Na odpadke poskušava gledati pragmatično,« pojasni Primož. »Biorazgradljiva plastična vrečka za pasje iztrebke gre na odlagališče in tam razpade. Če pa v zabojnik za embalažo odvržemo plastiko, ki se ne reciklira, nismo naredili nič, čeprav se pri tem počutimo dobro.«

Manca in Primož se ne slepita, da bo ena trgovina rešila planet in morski živelj pred plastiko, za večje učinke potrebujemo sistemske spremembe. Poleg prepovedi nekaterih najbolj problematičnih izdelkov iz plastike za enkratno uporabo, ki bo po vsej EU začela veljati z letom 2021, bi po Primoževih besedah Slovenija morala ustrezno obdavčiti izdelke, ki so pakirani v plastiko za enkratno uporabo. »To bi bilo dobro za okolje in državo, ki bi pobrala več davkov. Nakupovanje izdelkov brez plastične embalaže pa bi se pocenilo.«


 

Veganstvo – temeljna univerzalna etika

Mitjo Senekoviča in Nušo Lajnšček je povezalo veganstvo, ki mu je Mitja predan tudi aktivistično. »Veganstvo je osnovna etika do živali, ljudi in planeta,« je prepričan. Pred kratkim je naslovil javno pismo na kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec, v katerem jo poziva, naj namesto pomoči prašičerejcem nameni višje spodbude pridelovalcem rastlinske hrane – sadja, zelenjave in žit. Živinoreja je namreč velik okoljski onesnaževalec, brez njenega zmanjšanja ali, po Mitjevo še bolje, popolne ukinitve se ne bo mogoče izogniti podnebni katastrofi. To niso le njegove misli, enako dokazujejo znanstvene študije, najbolj obsežna je bila leta 2018 objavljena v reviji Science.

»Kmalu ne bomo imeli druge izbire, kakor da postanemo vegani, saj bomo dobesedno požrli ta planet. Leta 2050 bo v oceanih več plastike kot rib, uničili bomo vse pragozdove; večinoma zaradi polj s sojo, ki se prideluje za krmo v živinoreji. Pridelava rastlin za hrano živali, ki nato postanejo hrana za ljudi, pa je izjemno potratno z vidika porabe vode, zemlje in izpustov toplogrednih plinov.« Povprečni Slovenec poje skoraj 93 kilogramov mesa na leto, to je absolutno preveč, zato so tudi v porastu številne bolezni, meni Mitja.



Njemu se je po prehodu na vegansko prehranjevanje izboljšalo zdravje, prineslo večji mir in osredotočenost, ga pripravilo k temu, da je začel »bolj subtilno dojemati, kakšno škodo povzročamo okolju«, in mu približalo minimalistično življenje. Magister ekonomije je ugotovil, da ga sprošča delo na zemlji. »Pred štirimi leti sem kupil sadovnjak in opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo za kmetovalca. Zdaj iščeva posest, na kateri bi se rad ukvarjal s sadjarstvom in poljedelstvom. Primarni načrt je, da pridelava skoraj vse zase, presežke pa prodajava in od tega živiva. Šlo bi za miroljubno kmetijstvo: ekološko pridelavo brez vsakršnega izkoriščanja živali, tudi čebel,« razlaga Mitja. »Trenutno je kmet brez zemlje,« se prešerno nasmeji Nuša, s katero pričakujeta tretjega družinskega člana.

»Včasih sem skeptična, ali bo še kdaj bolje na planetu, večinoma pa verjamem, da je zdaj še zadnji trenutek, da ga rešimo. Narave nismo podedovali od dedov, temveč smo si jo izposodili od vnukov. Tega reka bi se moral držati vsak Zemljan,« meni Nuša. Zase je nakupila rabljena nosečniška oblačila, za previjanje dojenčka bo uporabljala pralne plenice, veliko potrebščin zanj so jima podarili prijatelji, onadva pa jih bosta predala naprej. »To je dobro krožno gospodarstvo,« se nasmehne Mitja.
 

Modrece naj zamenjajo »zelenci«

Zelena transformacija družbe se nikakor ne odslikava v transformaciji politike. Zelene stranke v Sloveniji so na evropskih in lanskih parlamentarnih volitvah ostale brez mandata. Levica, ki jim je pobrala nekaj volivcev, okoljskih tem ne postavlja dovolj v ospredje, druge stranke se pretvarjajo, kakor da podnebne spremembe ne obstajajo, nekateri politiki jih celo zanikajo. Bodo stare, nezasluženo pregovorno imenovane modrece spametovali »zelenci«? Mladi iz Gibanja za podnebno pravičnost vsak petek vztrajajo pred parlamentom, 27. septembra pa napovedujejo nov podnebni protest. Na njem bo glasna tudi 18-letna dijakinja ljubljanske poljanske gimnazije Žana Radivo.

Mlada generacija se po njenem zelo dobro zaveda urgentnosti reševanja podnebne krize. »Politiki želijo biti všečni vsem, zato ne sprejemajo radikalnih ukrepov, a jih zelo potrebujemo.« Mladi za podnebno pravičnost so oportunistično mlahavost presekali s konkretnimi zahtevami in uspešneje kot vse – resnično in navidezno – zelene stranke skupaj sprožili javno diskusijo o najpomembnejših temah današnjega časa.



Na Žano sta vrednote »skromnega in pravičnega bivanja« prenesla starša Manica in Gregor, njiju pa so jih naučili njuni starši. Tričlanska družina živi v dvosobnem stanovanju bloka v Ilirski Bistrici. Manica je učiteljica, zaposlena v srednji šoli Izola, Gregor je profesor na fakulteti za humanistične študije v Kopru. »V primežu neustreznih okoliščin, ki nam trenutno ne dopuščajo manjšega obremenjevanja okolja, sta skromnost in človečnost tisto, s čimer lahko največ prispevamo kot družina oziroma posamezniki. Ob tem, da nam država jemlje pravico do zdravega okolja, zapisano v ustavi, in hkrati z nepravično politiko in neustreznimi rešitvami celo onemogoča, da bi prispevali svoj delež k zdravemu in človeku prijaznemu okolju, čutimo veliko krivico. O nujnosti sistemskih sprememb na področju varstva okolja in podnebne pravičnosti razmišljamo in se pogovarjamo vsak dan,« pove Manica.



Ker z možem nimata možnosti javnega prevoza, se v službo vozita z avtomobilom, »kar pomeni, da kljub ozaveščenosti in znanju vsak dan počneva prav to, česar si ne želiva, in za kar veva, da škoduje nam in okolju. Prav tako je v tako majhnem kraju težko uresničiti dobre rešitve, kot so souporaba avtomobila, skupni prevozi in izmenjevalnice oblačil,« ugotavlja. Kljub vsemu družina po svojih zmožnostih prispeva k bolj zdravemu okolju in pravičnejši družbi. »Živimo skromno, varčno, ne kupujemo oziroma ne uporabljamo izdelkov proizvajalcev, ki bremenijo okolje in izkoriščajo ljudi. Stvari, ki jih ne potrebujemo, podarimo, s prijatelji in sorodniki si izmenjujemo oblačila in smo strpni do soljudi.«

Odgovornost do boljše prihodnosti uresničujeta tudi z ozaveščanjem, učenjem in vzgajanjem drugih. »Kot učitelja imava odlično priložnost, da koncepte trajnostnega razvoja približava mladim, da ne bodo podlegli ugodju in materialni sreči, ki ju ponuja ekonomsko-družbeni sistem, ki temelji zgolj na izkoriščanju naravnih in človeških virov, ter da bodo razumeli, da so za skupno prihodnost človeštva potrebne korenite sistemske spremembe,« je odločna Manica.