Naj nekdo odpre okno

Tišina je življenjsko nujna in molk potrebujemo, in vendar prevečkrat zamudimo priložnost, da bi bili vsaj profesionalno, če že ne predvsem modro tiho.

Nevidna in neslišna »korona« zahteva natančno komunikacijo, dobro premišljen besednjak in skrbno artikulacijo. Ne potrebuje vojaškega tona niti vzvišenih, celo podcenjujočih pogledov, mora pa se izkazati v doslednosti. Načelnost pomeni profesionalno opravljati svoj posel: politika vseobsegajoče političnega in medicina, ki je zdaj prav tako v prvem planu, medicinskega. A kje so še druga znanja, nič manj ključna za skupni jutri: od sociologije in ekonomije do psihologije in filozofije, od fizkulture do empatične kulture duha?

Zato se ne kaže čuditi, da gredo ljudje v zrak, ko si ekspert vzame politikantsko besedo (ali mu jo položijo v usta) in pokroviteljsko pomodruje, kje bo poleti smel dopustovati ali se sploh gibati majhen evropski narod, na tej ali oni strani kratke nacionalne meje. Nedopustno je vse povprek odmetavati težke parole in prehitro ne hvaliti, pač pa grajati dan pred večerom. Zato ker v resnici nihče ne ve, kakšna bo jesen prihodnje leto, in ker nismo, predvsem pa nočemo biti sami.

Pandemija nas je pahnila v strašansko komunikacijsko zmedo, ne le pri nas, podobno so zbegani marsikje na stari celini. Zjutraj je tako, opoldne malo drugače, zvečer spet obrnjeno na glavo. Seveda karikiram, a tudi čas, ki ga živimo, je karikaturno obrisan. Okopi so spet polno zasedeni, jeziki na obeh bregovih blazno nabrušeni, aktivizem do konca ošiljen, vroče emocije pljuskajo čez hladen razum. V karanteni se nacionalno pregrevamo, kot že dolgo ne, zato še dobro, da obstajajo intimni odklopi – v svojo tišino lahko človek vedno zabrede kot v najbolj vabečo vodo in potem deska po lastnih notranjih prostranstvih Evrope in sveta.

Naj kdo čim prej od zunaj odpre okno.