Virus (o)čiščenja

Smetar mi je povedal, da so v teh dneh bolj polni ekološki otoki in da imajo več dela v zbirnih centrih, saj da se pozna, da so ljudje doma in čistijo hiše, lope in kleti. Verjetno smo imeli tak načrt mnogi, a je ostalo le pri načrtu. Zdaj uresničujemo plan B.

Govorim o tistih, ki delajo od doma, kjer so poleg svojega poklica še učitelji, kuharji, natakarji, varuške, zdravniki za vse, kar ni koronavirus, na koncu pa še čistilci, ampak za slednje velikokrat zmanjka časa. Tudi zato me čudi, ko gledam posnetke šolajočih se otrok, doma pa se vse blešči. Enega odtisa otroš­kih rok ni na oknih, na mizah nobenega ustvarjalnega nereda, ampak morda celo rože! Tudi zato me je navdušila fotografija antropologa Dana, ki je objavil njihovo koronakuhinjo, in prav srečna sem bila, ko sem prebrala zapis prijateljice Saške: »Medtem ko sem otroku držala telefon za snemanje šolskega posnetka, so me na drugi strani boleče pozdrav­ljale nepomite šipe. Razmišljala sem, kaj si bodo mislile učiteljica in vse mame, ki bodo po naključju videle posnetek.«

V tem smislu je odlok, ki prepoveduje druženje, kar dober. Žive duše v tem času ne nameravam spustiti v stanovanje. Po drugi strani prav z videokonferencami in posnetki spustimo v svoje stanovanje več ljudi kot kdaj prej. Če pustimo nečimrnost in sram ob strani, nekateri živijo v razmerah, ki jih niti v sanjah nočejo pokazati. Beda ni videti nič manj bedno, če je še tako očiščena.

Morda je zato ta čas primeren ne za čiščenje prebivališč, ampak predvsem nas samih. Da bomo končno doumeli, da bo virus, če ne bomo hitro ukrepali, naredil bedo še hujšo in razlike med nami še večje. Pa če še tako čistimo zunanjost. Dobra stran je, da je priložnosti in možnosti za notranje očiščenje v času karantene več kot dovolj. Samo odločiti se je treba. Potem nas tudi nepomite šipe ne bodo tako vznemirjale.