Odsek, ki je prinesel prvo cestno afero in cestnino

Meter manj kot 32 kilometrov je meril prvi avtocestni odsek v Sloveniji (in Jugoslaviji). Odprli so ga konec decembra 1972 po 30 mesecih gradnje, pri kateri je sodelovalo več kot 40 jugoslovanskih podjetij, cesta s temi pododseki med Vrhniko in Postojno pa je vnesla tolikšne spremembe v navade voznikov, da so v reviji Tovariš izdali posebna navodila za vožnjo po štiripasovnici.

To je le drobec iz zgodovine načrtovanja in gradnje avtoceste, ki so ji projektanti nadeli ime Slovenika in je bila tako težko pričakovana, da so v časopisu Dnevnik ob odprtju natisnili naslov »Slovenika«, zares si čudovita. Takšen naslov nosi tudi razstava, ki so jo danes odprli v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in bo na ogled do 31. avgusta, potem pa se bo selila po Sloveniji. Drugačen naslov bi ji tudi težko dali, se strinjata njeni avtorici, kustosinji Irena Ribič in Monika Močnik, saj je bil to tako velik podvig za tiste čase, da so se načrtovalci in izvajalci hodili učit v tujino, med gradnjo so pripravljali celo vodene oglede, z njo pa smo dobili nove poklice, kakršen je cestninar, ki je medtem že tudi izginil z naših avtocest.

Slovita Slovenika je imela pestro zgodovino, okronano s prvo cestno afero. Prelomna letnica je bila 1966, ko je bila izdelana prva študija o možnosti graditve hitrih cest v Sloveniji, na podlagi katere je bil tri leta pozneje sprejet republiški zakon o modernizaciji povezave Šentilj–Nova Gorica, kjer se je promet povečal za kar dve tretjini. Sprejeli so odlok o modernizaciji odsekov Vrhnika–Postojna–Razdrto ter Hoče–Levec, za katera bi del finančnih sredstev zagotovila republiška blagajna, del pa posojilo pri Mednarodni banki za obnovo in razvoj.

Bližanje dnevu x

Ko je zvezni izvršni odbor pri odločanju o razdelitvi posojil Slovenijo po spletu političnih okoliščin izpustil, je nastala afera. A pritisk slovenske javnosti in medijev je bil tolikšen, da so Sloveniji le dodelili posojilo v višini 16,10 dolarja. »Bližamo se slovenskemu dnevu 'x' – dnevu, ko bodo gradbeni strokovnjaki zakopali v traso nove avtomobilske ceste na odseku Vrhnika–Razdrto,« je v tistih dneh poročalo Delo.

Prvo mino je maja 1970 simbolično sprožil predsednik izvršnega sveta SRS Stane Kavčič, ki pa ga na odprtju dve leti in pol pozneje ni bilo več, saj je na začetku je na začetku novembra leta 1972 podal odstopno izjavo in se umaknil iz političnega življenja. Prizor simboličnega začetka gradnje si je mogoče ogledati na eni od okoli 50 fotografij, ki z različnih vidikov opisujejo cestni projekt, kakršnega v Jugoslaviji dotlej ni bilo. Odprtje je bilo seveda slavnostno (Josipa Broza na njem sicer ni bilo, si je pa cesto ogledal dva tedna prej ob uradnem obisku Slovenije), pa čeprav cesta ni bila čisto končana; Štampetov most še ni bil dograjen, zato je bil tam obvoz, ki je povzročal nemalo težav.

Že dan po odprtju se je tam zgodilo deset prometnih nesreč, saj so vozniki zapeljali na del, ki je bil še v gradnji, policisti pa so napisali tudi nekaj kazni zaradi prevelike hitrosti. Prva smrtna žrtev na avtocesti je bila stevardesa iz Švice, ki je zaradi neprilagojene hitrosti prav pri Štampetovem mostu izgubila nadzor nad vozilom.

S cesto tudi cestnina

Ljudje so se z novo cesto razveselili konca kačjih rid, Kakor so pisali v Tedenski tribuni, so se pa morali navaditi na novi red (brez vožnje vzvratno ali obračanja) in navsezadnje na cestnino; prva cena je bila osem dinarjev ali tri marke.

Cestninarji oziroma inkasanti, prepoznavni po značilnih zelenih uniformah, ki so zlasti prišleke z vzhoda spominali na vojake, so našteli med prazniki in dopusti v osmih urah tudi po 1600 strank, ki so jim plačevale v vsaj šestih valutah. Če je bilo treba, so cestnino pobirali tudi na improviziranih stojnicah pod senčniki, zaradi izpustov, ki so jih dneve in dneve vdihavali, pa so nekateri tudi zboleli, sta zanimivosti nizali Irena Ribič in Milena Močnik. Za razstavo sta se pogovarjali s pričevalci, ki so sodelovali pri gradnji, od nadzornikov in cestninarjev do vzdrževalcev in prevoznikov pobranih cestnin, ter spoznali nemalo življenjskih zgodb, ki jim je za vselej dala pečat Slovenika.