Buffalo Bill - pred 110 leti tudi v Sloveniji

Še preden sta s filmi o Divjem zahodu zaslovela režiserja John Ford in Sergio Leone, je boje med kavbojci in indijanci konec 19. stoletja uprizoril Buffalo Bill. Vedel je, da pozna zgodbe, ki jih gledalci hočejo videti. V živo, le nekaj metrov pred očmi občinstva, je ponudil konjske dirke in bitke za novi svet. In to v času, ko je John Wayne, filmski kavbojec vseh kavbojcev, šele prišel na svet.

Buffalo Bill je bil glavni junak lastne zgodbe. Njegovo pravo ime je William Frederick Cody. Brez očeta, borca za odpravo suženjstva, je ostal v rani mladosti. Ker na mizi ni bilo več kruha, je prijel za delo. Najprej na železnici, zatem je iskal zlato, bil je tudi konjski kurir pri Ponyju Expressu. Ob začetku ameriške državljanske vojne je hotel prijeti za puško, toda zavrnili so ga zaradi prenizke starosti. Zato je postal stezosledec in kasneje še izvidnik v bojih z indijanskimi plemeni.

Enako kot se je boril za preživetje, se je za svoj vzdevek. Z lovom se je izkazal, ko je z bivolskim mesom oskrboval delavce družbe Kansas Pacific Railway. Samooklicano je v tistem času ubil natanko 4282 bivolov v razmaku 18 mesecev. Kasneje se je z lovcem Williamom Comstockom pomeril v osemurnem boju na bivole. Cody jih je pospravil 68, Comstock 48. Za nagrado je Cody postal Buffalo Bill.


 

Glas segel v deveto vas

O neustrašnem pustolovcu, ki je imel tesne stike z Indijanci, je glas segel v deveto vas. Buffala Billa je poiskal novinar Ned Buntline in o njem pisal reportaže za New York Weekly. Besedila so bila tako pestra, da so ljudje kar požirali zgodbe o tem, kako na Divjemu zahodu kraljuje Buffalo Bill. Bralcem je ostalo zamolčano zgolj to, da je Buntline v pripovedovanju močno pretiraval. V njegovih besedilih je bilo toliko prigod, da bi moral Buffalo Bill živeti vsaj 300 let, če bi vse to tudi v resnici doživel.

A legenda je bila rojena. Buntlinove zgodbe z Divjega zahoda so pristale na gledaliških odrih. Všeč so bile tudi Buffalu Billu, zato se je odločil, da bo kar sam stopil pred ljudi. Najprej se je pridružil gledališki skupini, a kmalu je odšel na svoje. Ustanovil je skupino Buffalo Bill's Wild West. Kreiral je realnost, ki ni bila resnična. Ustvaril je prvi resničnosti šov na svetu. Morda ključen je bil njegov tiskovni predstavnik John Burke, znan tudi kot Arizona John Burke. Buffalov šov je znal učinkovito oglaševati, zraven je poskrbel, da je imela celotna zgodba smisel. Znal je ustvariti pravilno mešanico pripovedi in ideologije. Z mehko propagando sta skupaj širila mit o neustrašni Ameriki. Mit, ki v marsičem obstaja še danes.



Vedela sta, da za učinek resničnosti potrebujeta prave Indijance. Lahko bi goljufala in k sodelovanju povabila Mehičane, toda v zasedbo jima je uspelo privabiti Sedečega Bika (Tatanka Jotake), velikega poglavarja indijanskega plemena Dakota. V zameno je dobil 50 dolarjev na teden, krili so mu vse stroške potovanja, imel pa je tudi izključno pravico za prodajo svojih fotografij in podpisov. Njegova naloga je bila, da je s konjem naredil en krog po areni na predstavo. Obstaja več zgodb, kako naj bi Sedeči bik v svojem jeziku preklel predstavo in občinstvo že na otvoritvi, a precej zgodovinarjev te navedbe zanika. S fotografiranjem in deljenjem podpisov naj bi zaslužil precej denarja, kljub temu je večino cekinov razdelil med brezdomce. Po štirih mesecih si je premislil in odšel domov.

Ne hiše ali posestva, ampak mesta

Buffalo Bill's Wild West je bil takojšnja uspešnica. Nekdanje bitke z Indijanci so predstavili na način, da so na vzhodni strani ZDA in v Evropi celo sočustvovali z njimi. Zraven so vključevali prizore poštnih ropov, rodea in starodavnega življenja Indijancev. Več dni zapored si je predstavo ogledalo tudi po 40.000 ljudi. Večji del zaslužka je Buffalo Bill porabil za ustvarjanje lastnega mesta v zvezni državi Wyoming. Ne hiše ali posestva, ampak mesta. Imenuje se po njegovem pravem imenu – Cody – in obstaja še danes. V njem je zdaj muzej o legendarnem pustolovcu, toda boljši poznavalci zgodovine Buffala Billa trdijo, da je precej površen.



Enak uspeh kot v ZDA je imel na stari celini. Nad njim je bila navdušena britanska kraljeva družina, zato je Buffalo Bill osebno spoznal kraljico Viktorijo in njena naslednika Edvarda VII. in Jurija V. Gostoval je v vseh največjih mestih. V Rimu je segel v roko papežu Leonu XIII., v Parizu je bil del predstave ob otvoritvi Eifflovega stolpa. Vse bolj mednarodna je bila njegova predstava, zato so jo preimenovali v Buffalo Bill's Wild West and Congress of Rough Riders of the World. V njej so blesteli konjeniki iz Turčije, Argentine, Mongolije, Gruzije, Japonske … Navdušeni so bili tudi v nemških deželah, a predstava naj ne bi prepričala avanturističnega pisatelja Karla Maya.
 

»Nikdar ne pride več«

Nenačrtovano se je predstava Buffalo Bill's Wild West ustavila celo v Ljubljani. Najprej je Buffalo Bill spomladi 1906 prišel v Trst, nato je želel v Zagreb. Vmes je imel en dan časa, zato je padel dogovor, da 16. maja gostuje na travniku poleg sprehajališča Lattermanovega drevoreda, kar danes poznamo kot park Tivoli. Že pred tem je bilo v okolici Ljubljane več plakatov, kako v Ljubljano prihaja slavni ameriški pustolovec. O dogodku so na prvih straneh poročali tedanji časopisi Slovenec, Slovenski narod in Laibacher Zeitung. Zapisali so, da je del predstave »100 hrabrih rdečekožcev« in da bosta »dve predstavi v vsakem vremenu«.



Prvo predstavo ob 12.30 si je ogledalo približno 9000 ljudi, drugo ob osmih zvečer celo skoraj 12.000. Navdušeno občinstvo je videlo prek 800 nastopajočih in 500 konj, vsi so v Ljubljano prispeli v več kot petdesetih vagonih. Po eni od anekdot so hoteli na tribuno tudi slikarja Hinko Smrekar in Fran Tratnik ter pisatelj Vladimir Levstik, a ker so pod vplivom alkohola preveč razgrajali, so jih odstranili. Nad jedačo in pijačo v Ljubljani naj bi bil sicer navdušen tudi Buffalo Bill.

Ko je Buffalo Bill jahal skozi Slovenijo, so njegovo predstavo pospremili z napisi »Nikdar ne pride več«. Imeli so prav. V domovini je počasi šel v pozabo, kmalu se je začela prva svetovna vojna. Buffalo Bill je z nespametnimi naložbami izgubil precej premoženja. Ob smrti leta 1917 mu je ostalo približno sto tisoč dolarjev. Star je bil 70 let. A če je izgubil denar, je obdržal slavo in prepoznavnost. Ob zadnjem slovesu je sožalje izrazil celo tedanji predsednik ZDA Woodrow Wilson.