Búča

Buča je večpomenka. Prvi pomen nam je vsem dobro poznan: ‘kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad’. V gospodinjstvu jo uporabljamo za juhe, rižote, pireje, džeme in kot polnilo za razne zavitke in pite. Užitna vrtna buča je zaradi trde lupine primerna tudi za rezbarjenje, kar je značilno prav za te pozne jesenske dni – takšno bučo lahko damo na okensko polico in vanjo postavimo svečo kot dekoracijo za noč čarovnic, semena pa posušimo, popečemo, posolimo in zobamo kot slani prigrizek.

Drugi pomen besede buča je že zastarel: ‘posoda ali steklenica trebušaste oblike’. Kot otrok sem za ta pomen slišala iz pesmice Čuk se je oženil, in sicer: »Vino bova spila, tralala, bučo pa razbila, hopsasa«. Iz te pesmice sem slišala še za eno besedo, ki je danes manj poznana: »Čuk sedi na veji, tralala, sova na vereji, hopsasa.«. Vereja je namreč kol oz. steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu.

Tretji pomen besede buča je sinonim za najpomembnejši del človeškega telesa: glavo. Tako jih lahko nekdo »dobi po buči«, spet drugi »ima trdo bučo« ali pa mu/ji rečemo »brihtna buča«. Slabšalno lahko beseda buča pomeni nekoga, ki je neumen, naiven, nespameten. Pogosto je v rabi tudi izpeljanka bučman. In če kdo govori neumnosti ali laže, rečemo, da »prodaja bučke«.

V etimoloških slovarjih lahko preberemo, da je s pomenom ‘okrogla posoda za vino’ beseda prevzeta iz romanske oblike (vulgarno latinsko buttia, klasično latinsko buttis ‘sod’). Sorodna je beseda buteljka, izposojena iz srednjelatinske butticula ‘sodček’. Primarno je beseda torej pomenila neko posodo za vino. Vsekakor je za bučo značilno, da je okrogla oz. ovalna, pa tudi za človeka, ki popije preveč vina, radi rečemo, da je okrogel.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tjaša Jakop.