Bȋatlon

Biatlon je dinamičen šport, ki obenem od tekmovalcev zahteva tudi natančnost in izjemno sposobnost koncentracije. Izvira iz Skandinavije, kjer so sprva kombinacijo smučarskega teka in streljanja uporabljali za urjenje vojakov. Poimenovanje biatlon je tvorjeno iz enot bi in athlon: bi- ima korenine v latinščini in pomeni dvo-, athlon pa je izvorno grška beseda s pomenom boj, napor, bojna nagrada.

Tvorjenka je nastala sredi 20. stoletja, in sicer po zgledu na poimenovanje pentatlon, kar je v antični Grčiji pomenilo tekmovanje v teku, skoku v daljino, metu diska in kopja ter v rokoborbi. Podobno poimenovanje, ki označuje sicer povsem drugačno tekmovanje, je tudi duatlon, disciplina, sorodna triatlonu, ki je sestavljena iz teka in kolesarjenja. Tvorjenka duatlon je mlada, še mlajša podobna tvorjenka pa je skiatlon, ki označuje posebno disciplino pri teku na smučeh.



Samostalniki biatlon, pentatlon, duatlon, triatlon in skiatlon, ki sicer označujejo zelo raznolika športna tekmovanja, v knjižni slovenščini izkazujejo zanimivo izgovorno posebnost. Vsi imajo namreč naglasno mesto na prvem besednem zlogu, obenem pa v zadnjem besednem zlogu nenaglašeni ozki o (npr. bíatlon), kar je morda ostanek nekdanjega naglasa. Ozki samoglasnik o je sicer v knjižnem jeziku praviloma vedno naglašen (npr. špórt, móst, vólja).

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tanja Mirtič.