Máškara

​Škoromat, kurent, lavfar, brna, sovra, šelma, pozvačin, rusa, zvončar, zeleni Jurij so le nekatere od tradicionalnih maškar, ki nas vsako leto v pustnem času spomnijo, kako bogato je slovensko ljudsko izročilo.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo dva pomena besede maškara. Maškara je z masko zakrit in v posebno obleko oblečen človek, navadno ob pustu, ali pa slabšalno poimenovanje za neprimerno, smešno oblečenega človeka. Za prvi pomen besede maškara obstajajo v jeziku še druge, sopomenske besede, npr. šema, pust, pustnik, pustar, pustnjak, larfa, fašenk.



Nekatere od njih so že kar nekoliko pozabljene, ohranjene v starih knjigah in slovarjih, druge so narečno obarvane.

V običajnih časih bi maškare na pustno soboto, kakršna je današnja, s svojo šegavostjo, maskami in posebnimi oblačili vse tja do torka skakljale naokrog ter tako ohranjale pri življenju pustne šege. Te povezujemo s pogansko tradicijo preganjanja zime in zlih duhov ter pozdravljanja pomladi. Zmotno pa bi bilo maškare povezovati le s pustnimi običaji, saj so maškare in maske od nekdaj vpete v človekovo družbeno življenje. Pojavljale so se na starodavnih obrednih svečanostih, za maskami so se skrivali pripadniki tajnih združb, mnoge legende opisujejo junaštva z masko zakritih ljudi. Maškare so se s svojo skrivnostnostjo ohranile vse do današnjih dni, morda tudi zato, ker človek, ko si nadene masko, izgubi svojo individualnost ter se hote ali nehote zlije s tisto, ki jo prinese maska. To včasih dobro dene, a hkrati nas zgodovina uči, da imata lahko skrívnost in zakrinkanost tudi temno plat.

Čas je predrugačil tradicijo maškar, še vedno pa veljajo besede Janeza Svetokriškega, da je »navada ob Pusti dobre vole biti, se šemit, inu v maškarah okuli se klatit«.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).