Arhitekt, ki je Mursko Soboto iz vasi spremenil v mesto

Na lepo prenovljeni vili z novim, bleščeče belim ometom je takoj mogoče najti podrobnosti, značilne za njegovo delo: valjasto izbočen hišni vogal, nekaj majhnih okroglih oken na severni strani, velika, visoka pritlična okna, obrnjena proti jugu, ravna streha in celota hiše, skladno sestavljena iz osnovnih geometrijskih likov z ravnimi linijami in brez kakršnihkoli okraskov. Sedlačkovo vilo v Radencih je soboški arhitekt Feri Novak leta 1938 projektiral za svojega tasta zdravnika in po zaslugi sedanje lastnice Bojane Marič je skupaj z delom notranje opreme eno najbolje ohranjenih del tega premalo znanega soboškega arhitekta, ki je Mursko Soboto iz vasi spremenil v mesto.

Po spletu okoliščin je tudi Maričeva, tako kot prvotni lastnik vile, zdravnica in ima v novem prizidku zasebno splošno ambulanto. V sami stavbi pa so kar najbolj ohranili izvirno opremo in Novakovega duha. »Hiša je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, že med vojno so v njej bivali nemški vojaki, nato so se zvrstili najrazličnejši uporabniki in stanovalci. Notranja oprema je bila v devetdesetih letih, ko so Sedlačkovi hišo dobili nazaj, v zelo slabem stanju, a za čuda je bilo vse pohištvo v dnevnem prostoru še tu. Najprej smo se z družino v hišo vselili kot najemniki in smo v njej živeli skupaj s hčerko tragično preminulega Ferija Novaka in vnukinjo dr. Sedlačka Majo, nato smo jo postopoma odkupovali, po Majini smrti leta 2003 smo jo dokončno odkupili in se potrudili, da smo restavrirali in ohranili kar največ izvirne opreme,« pripoveduje Maričeva in nam s spoštljivo ljubeznijo razkazuje dnevni prostor z lesenimi oblogami v orehovini, klubsko mizico neobičajne konstrukcije in naslanjač z za Novaka značilnimi okroglinami. Na polički nad prav tako Novakovo kotno zofo je uokvirjen portret arhitekta in profesorja Petra Behrensa z njegovim lastnoročnim podpisom, Novakov spomin na študij arhitekture na likovni akademiji na Dunaju.


 

Svetovljan iz province

Ne samo na Dunaju, Feri Novak je pred drugo svetovno vojno znanje o moderni arhitekturi nekaj mesecev nabiral tudi v Parizu, v ateljeju slovitega Le Corbusiera, ki ga je naš tradicionalistični Jože Plečnik označeval za »hladnega funkcionalista«, Novak pa se je navduševal nad moderno izčiščenostjo in preprostostjo njegove arhitekture. Toda v druščini slovenskih arhitektov, ki so se izpopolnjevali pri Le Corbusieru, je bil Novak posebnež: prihajal je iz preproste družine, oče je bil zidarski mojster in mati slaščičarka, šolanje je začel kot zidarski vajenec in pozneje pomočnik, nikoli ni študiral pri Plečniku in ni imel štipendije. Bil je svetovljan iz province, ki se je v to provinco vrnil, da bi ji dal svetovljanski pridih. Pa ga je v tem prizadevanju ustavila tragična prometna nesreča leta 1959.



​Kot »moža, ki je provinci dal mesto,« ga v nedavno premierno prikazanem dokumentarnem filmu označuje tudi režiser in scenarist Štefan Celec, ki je prepričan, da bi Murska Sobota danes bila povsem drugačna, če Novak ne bi umrl tako zgodaj, pri štiriinpetdesetih. Po njegovem mnenju je najpomembnejši soboški arhitekt, ki je v svojem času v mestu zastavil zelo moderna razvojna izhodišča.

Sedlačkova vila v Radencih je bila namreč ena redkih Novakovih stvaritev zunaj Murske Sobote, sicer pa je že od študija na Dunaju moderno arhitekturo prinašal predvsem v to mesto. Prva njegova stavba je bila leta 1931 zgrajena vila Keršovan, oblikovno še pod vplivom dunajskega profesorja Behrensa, nato pa so sledile zasebne stavbe za ugledne Sobočane, ki so bili pripravljeni v tradicionalno okolje vnesti radikalno nove elemente arhitekture Le Corbusierove šole.
 

Njegove vile so pravi dragulji

»Njegove vile so bile popolna novost v Prekmurju. Imele so ravno, pohodno streho, belo, gladko fasado brez okraskov, odprtine na fasadi so bile razporejene po strogih načelih zlatega reza, volumni vil so bili sestavljeni iz osnovnih geometrijskih teles. Motila ga je podolgovatost tradicionalnih prekmurskih domov, prepričan je bil, da je za vsakdanje življenje primernejša stavba kvadratnega tlorisa, zato ni sledil tradicionalni arhitekturi pokrajine, ampak je iskal in vnašal vedno nove prvine,« o njegovem delu v Celčevem dokumentarcu pripoveduje prekmurska arhitektka Tanja Borovšak, ki je diplomirala na temo dela Ferija Novaka. Borovšakova o njegovih predvojnih vilah pravi, da so »pravi dragulji«. Drugi prekmurski arhitekt, ki se je v diplomski nalogi ukvarjal z Novakovimi projekti, Tomaž Ebenšpanger, pa za Novaka pravi, da je bil za Mursko Soboto to, kar je bil Plečnik za Ljubljano.



Poleg vil za pomembneže v mestu, ki takrat uradno sploh še ni bilo mesto – Murska Sobota je ta status dobila šele leta 1951 – pa se je Novak že zelo zgodaj lotil tudi urbanističnega oblikovanja Sobote in načrtovanja pomembnejših javnih stavb. Kot mestni arhitekt je že leta 1934 poskrbel za začetek urejanja Fazanerije kot rekreacijskega in zelenega predela mesta. Tam so v tistih letih po njegovih načrtih zgradili tudi mestno kopališče. V samem mestu so po njegovih načrtih leta 1933 zgradili delavski dom, kjer sta danes občina in upravna enota, osrednji mestni trg, sedanji Trg zmage, je oblikoval že leta 1939, novo gimnazijo oziroma sedanjo prvo soboško osnovno šolo pa je projektiral leta 1940, a je bila zaradi vojne z zamudo dograjena šele leta 1948.
 

Vse mesto ni nikoli dobilo njegovega pečata

Takoj po vojni je nadaljeval oblikovanje mesta in kljub novim časom in novim pogledom na arhitekturo ohranjal funkcionalističnega duha svojih prvotnih predvojnih stvaritev. V tem duhu je bil leta 1950 zgrajeni kino Park, ki je bil takrat najsodobnejša samo kulturni dejavnosti namenjena stavba v Sloveniji, leta 1956 so po njegovih načrtih ob južni strani Ulice Štefana Kovača začeli graditi niz večstanovanjskih stolpičev, med katerimi je ohranil veliko nepozidanega prostora in zelenja, ob Trgu zmage pa sta po njegovih zamislih zrasli upravni stavbi banke in zavarovalnice, ki sta dali trgu značaj sodobnosti. Kot direktor projektivnega biroja v Murski Soboti je imel glavno besedo pri nastanku nadaljnjih urbanističnih načrtov mesta, tudi za samo mestno središče, vendar jih ni mogel uresničiti. Pred božičem leta 1959 se je njegova pot mestnega urbanista in arhitekta končala na cesti v bližini Čakovca, z avtomobilom je usodno trčil v tovornjak. V nesreči je umrla tudi njegova žena Mileva.



Večina Novakovih stavb je danes zavarovanih kot kulturni spomeniki lokalnega pomena, nekatere so spremenjene do neprepoznavnosti, urbanistični načrti za svetlo, zelenja polno mesto pa so se po njegovi smrti večkrat spremenili. Na slabše. Po njem so poimenovali eno od mestnih ulic, vendar vse mesto nikoli ni dobilo njegovega pečata. Zgodilo se je tako, kot je ob priložnostni razstavi o Feriju Novaku kot arhitektu zapisal Sobočan, pisatelj Vladimir P. Štefanec, ko je omenjal njegovo prvo stvaritev, vilo Keršovan: »Zgradba je bila ob postavitvi nekoliko odmaknjena od roba naselja, njen skrbno oblikovani vrt so obdajala polja. Pozneje je mesto prišlo za njo in njene 'bleščeče odmaknjenosti' je bilo konec. Obdale so jo hiše, povsem drugačne od nje, takšne, ki še zdaleč niso sledile njenemu zgledu, ampak so večinoma odražale ujetost v inercijo in pragmatično neambicioznost tukajšnje stanovanjske gradnje. Imenitno vilo je oblilo morje povprečnosti.«