Vonj po lesu

Ste kdaj sredi morske širjave zaznali vonj po hrastu, boru in celo gozdu, iz katerega so vlekli les? Izolan Ivan Pivac je nekoč dejal: »Lesena barka je kot vinograd, ne potrebujeta gospodarja, ampak slugo in pridne roke.«

O vonju po lesu mi je pred piranskim muzejem v preprostih stavkih razlagal kapitan Kraljice morja Ljubo Macarol, ki je konec poletja 1992 oldtimerko vodil prek Atlantika. Bila je, zgrajena leta 1939 v Pesaru kot ribiška ladja, edina trabakula in ena od treh jadrnic pod slovensko zastavo, ki so se v družbi 139 drugih podale na jubilejno regato prek oceana natanko 500 let po Kolumbovem odkritju novega sveta. »Bilo je, kot bi se s počasnim tovornjakom podal na več tisoč milj dolgo pot. Štirje člani posadke smo se prenajedli tunov in drugih rib, kmalu nam je zmanjkalo vina. Bičal nas je veter, premetavali valovi, obtičali smo sredi neskončnosti v bonaci, prepuščeni morskemu toku, saj z gorivom in Fiatovim motorjem ne bi prišli daleč,« pripoveduje pomorska legenda.



Počasna, a varna lesenjača, je tik pred ciljem s potapljajoče se jadrnice Eol rešila Darka in Jurija Milavca, posadko druge slovenske jadrnice na regati Amerika 500, ki je pred Florido doživela brodolom. V Ameriki so Kraljico prodali družini, ki je potem z njo osem let križarila po Pacifiku. Zatem so jo kot Maryvonne kupili za prevoz oseb s posebnimi potrebami, a je pri Novi Kaledoniji potonila. Kasneje so jo potegnili na kopno. Italijansko društvo ljubiteljev lesenjač si zdaj prizadeva, da bi jo popravili in pripeljali spet v Jadran.



Lani je Richard Peršić izdelal njen 13-krat manjši leseni model, ki so ga zdaj razstavili v Pomorskem muzeju Piran kot poklon regatam lesenjač v Piranu in namesto letošnje prvomajske regate. To je razstava o romantikih, ki so predali življenje ljubezni med gozdom in morjem. In ponovno izrazili željo, da bi kmalu dobili dovolj pogumnega župana, ki bo napolnil piranski mandrač samo z lesenjačami.