Tunizijski mehki diktator dobil nov mandat

V severnoafriški državi Tuniziji se je s tako imenovano jasminovo revolucijo decembra 2010 in januarja 2011 začela arabska pomlad. Na začetku se je zdelo, da bo serija uporov proti avtoritarnim režimom temeljito spremenila podobo arabskega sveta v bolj demokratičnem smislu, vendar je danes, z vsem, kar se je zgodilo med Atlantskim oceanom in Perzijskim zalivom, takšno pričakovanje le oddaljen sen.

Tunizijska zgodba se je zdela najbolj obetavna, vendar je aktualni predsednik Kais Sajed dokazal, da se tudi najbolj navdihujoče zgodbe lahko končajo klavrno. V nedeljo je mehki diktator, ki je leta 2021, ko je bil že na oblasti, izvedel svojevrsten državni udar, s katerim je vso moč skoncentriral v svojih rokah in drugič zmagal na volitvah. Zmaga je bila pričakovano veličastna, po trenutnih podatkih je dobil nekaj več kot 89 odstotkov glasov. Je pa zanimivo, da je bila v nasprotju s kakšno drugo diktaturo, kjer ponavadi na volišča naženejo vse z volilno pravico, udeležba zelo nizka. Po podatkih volilne komisije je lističe, na katerih so v ogromni večini obkrožili Sajeda, oddalo komaj tri desetine od skoraj desetih milijonov volivcev v približno 12-milijonski državi.

O izidu Sajedovih tekmecev nima smisla izgubljati besed. Večini so kandidiranje onemogočili zaradi raznih proceduralnih zapletov. Od dveh, ki se jima je vendarle uspelo uvrstiti na volilne pole, pa je bil eden, Ajači Zamel, tako ali tako v zaporu, nazadnje so ga 1. oktobra obsodili na 12 let za rešetkami.

Aktualni in prihodnji predsednik Sajed je leta 2019 na oblast prišel kot neodvisni kandidat, podpirali so ga po celotnem političnem spektru, od islamistov do levičarjev. Spoštovanje in posledično široko podporo si je 66-letnik pridobil kot pravnik. Dolga leta je bil aktiven v pravnih združenjih, na univerzi v Tunisu pa je poučeval na fakulteti za pravne, politične in družbene vede. Sodeloval je tudi pri pripravi ustave iz leta 2014, prve po uspešni jasminovi revoluciji, s katero so leta 2011 odnesli dolgoletnega diktatorja Zineja el Abidineja Ben Alija.

Po revoluciji je bila večino časa na oblasti islamistična stranka Enahda, ki se je po lastni opredelitvi zavzemala za demokracijo na muslimanski način. Kaj to pomeni, se je začelo kazati postopoma, v resnici pa je šlo za postopno ukinjanje svoboščin oziroma krojenje države po islamističnih vatlih. Naraščajoče nezadovoljstvo ljudi je udarilo na plan leta 2021. Do pandemije covida-19 je država živela predvsem od turizma, ta je z izbruhom bolezni povsem usahnil. Tunizija je padla v hudo gospodarsko krizo, kar je skupaj z nesposobnostjo vlade pri omejevanju širjenja covida in prej omenjenim krčenjem svoboščin na začetku leta 2021 privedlo do množičnih demonstracij proti vladi Enahde.

Predsednik Sajed je izkoristil razmere, pridobil si je podporo vojske in poleti 2021 prevzel oblast. Z novo ustavo leta 2022 je spremenil tunizijski polpredsedniški sistem v predsedniškega in zacementiral svoj nadzor nad državo. Nedeljske predsedniške volitve so razmere samo utrdile. Uradni izid bo sicer znan ta teden, vendar so bile volitve tako zrežirane, da česa drugega od prepričljive zmage Kaisa Sajeda ni mogoče pričakovati.