To ni bila himna, ampak barbarski poziv k boju

Nekateri športniki izkoristijo svoj vpliv, da opozorijo na krivico, družbeno neenakost in se uprejo zlobnim politikom. Če bi morali izpostaviti en športni upor, bi težko spregledali dvig pesti med petjem ameriške himne na olimpijskih igrah leta 1968 v Mehiki. Prav na današnji dan sta to storila atleta Tommie Smith in John Carlos.

Tommie Smith je na olimpijski preizkušnji na 200 metrov dobil zlato odličje, John Carlos bronasto. Med hojo proti zmagovalnemu odru sta si sezula čevlje in razdelila par rokavic. Carlos jo je imel na levi roki, Smith na desni. Hkrati je Smith okoli vratu nosil črn šal, ki je predstavljal črn ponos, Carlos pa si je odprl zgornji del trenirke ter pokazal črno majico in ogrlico, ki naj bi predstavljala linčanje nemočnih žrtev. Ko je ves stadion zaslišal ameriško himno, sta sklonila glavo in dvignila pest.



»Pogledal sem svoje nogavice in se spomnil vseh temnopoltih revežev od Harlema do vzhodnega Teksasa,« John Carlos pove v knjigi The John Carlos Story: The Sports Moment That Changed the World (Zgodba Johna Carlosa: trenutki v športu, ki so spremenili svet). »In ko sem pogledal svojo ogrlico, sem se spomnil vseh čudnih sadežev [obešenih temnopoltih ljudi], ki so viseli s topolov na jugu države.«

Polne tribune na stadionu so obnemele. »Takoj ko so zagledali najini pesti, so utihnili, da smo lahko slišali celo žabje regljanje. Zares čudno vzdušje nastane, ko nenadoma utihne petdeset tisoč ljudi,« se spominja Carlos. Nekaj sekund pozneje so jezni (belopolti) Američani začeli negodovati. Zadnje besede ameriške himne so kričali. »Bilo je, kakor da kričijo na naju: 'Oh, vidva protiameriška prasca. Po vajinem grlu bomo spustili d**k.' Kričali so tako glasno, da to ni bila več himna, ampak barbarski poziv k boju.«

Zdaj številna priznanja

Namesto da bi se odgovorni zamislili nad gesto, so razmišljali o maščevanju. Atleta so takoj suspendirali, češ da sta z razkazovanjem političnih sporočil kršila pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja. Resda so ju podprli številni športniki, tudi tisti, ki niso zagovarjali njune poteze, toda odločitev je bila dokončna. Juan Carlos je zapustil olimpijsko vas v družbi žene, novinarje pa napodil stran. »Če bom imel kaj povedati, bom sklical novinarsko konferenco,« jim je ­zabrusil.

Ob vrnitvi v domovino so ju dosmrtno izključili iz olimpijske reprezentance, prejela sta več groženj s smrtjo. Športno pot sta nadaljevala v ameriškem nogometu. Smith je tri sezone prebil pri moštvu Cincinnati Bengals, Carlos je do poškodbe kolena upal na pogodbo pri ekipi Philadelphia Eagles. Pozneje sta se zaposlila v ameriškem šolskem sistemu in v zadnjih letih prejela več odlikovanj za pokončno držo. Oba še živita, Carlos ima 73 let, Smith 74.

»Ni mi všeč, da so ljudje na naju gledali negativno. Dvignila sva samo roki, kar ni simbol sovraštva,« se v dokumentarcu za HBO spominja Smith. »Bila sva preprosta človeka, ki sva začutila, da morava opozoriti na neenakost v naši državi. In nič drugega.«

Bil je še tretji mož

Toda na zmagovalnem odru je bil še tretji mož. Drugouvrščeni avstralski sprinter Peter Norman. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je bil zgolj nedolžni očividec, podrobnejši pogled na fotografijo razkrije, da je tudi on nosil broško Olimpijskega projekta za človekove pravice v znak protesta proti rasizmu, zato je postal osovražen v domovini. »Ker sem bil obrnjen v nasprotno smer, nisem videl, kaj se dogaja, toda takoj sem vedel, da sta Carlos in Smith uresničila načrt, kajti stadion je obnemel,« se je spominjal.



Čeprav še danes mnogi častijo Smithov in Carlosov pogum, je Norman prevečkrat izvzet iz zgodbe. Bil je dovolj hiter, da bi nastopil na naslednjih OI 1972, toda izključili so ga iz olimpijske reprezentance, povsem pozabljen je bil tudi med olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000. Dodelili mu niso nobene organizacijske vloge, prav tako mu niso izkazali časti na slavnostnih prireditvah. Kakor da Avstralija ni dobila tiste srebrne kolajne leta 1968.

Žrtveno jagnje za pravičnost

Toda Smith in Carlos nista pozabila nanj. Ko je Norman leta 2006 umrl zaradi srčnega zastoja, sta prišla na pogreb in nosila njegovo krsto. V avstralskem parlamentu so se šele šest let pozneje spomnili, da je Normanova gesta »trenutek herojstva in ponižnosti, ki je pripomogel k mednarodnemu zavedanju rasne neenakosti«.

Isti dan se je spet oglasil Carlos in brez zadržkov razkril, da je Norman trpel do konca življenja, ker je bil zaničevan med svojimi ljudmi. »Bil je belec z modrimi očmi, toda poskušali so ga izbrisati iz zgodovine. Bil je žrtveno jagnje za pravičnost, nihče v Avstraliji pa ni priznal njegove državljanske veličine,« je rekel Carlos. »Še vedno imam v avtomobilu plišasto koalo in kenguruja. Peter Norman bo za vedno moj krvni brat.«