So v Koloseju res uprizarjali ladijske bitke?

Zgodovinski akcijski spektakel Gladiator II, v katerem je glavno vlogo odigral Paul Mescal, si je trenutno mogoče ogledati v tudi v slovenskih kinih, številni gledalci pa se sprašujejo, koliko je fikcije in koliko zgodovinskih dejstev v najnovejšem izdelku britansko-ameriškega filmarja sira Ridleyja Scotta. Posebno zato, ker je Scott že večkrat povedal, da ga ne zanima kaj posebno, ali se njegovi filmi držijo zgodovinskih dejstev, tudi če vključujejo resnične osebnosti iz preteklosti. Njegovega ne pretirano uspešnega Napoleona iz lanskega leta je več zgodovinarjev raztrgalo, češ da Scott zgodovino razlaga precej po svoje.

Tokrat se je režiser očitno boljše pripravil, saj je za svetovanje najel vodilnega strokovnjaka za gladiatorsko življenje, bojevanje in orožje, škotsko-italijanskega zgodovinarja Alexandra Mariottija. Vendar njegovo sodelovanje ni odpravilo številnih napak. Mariotti, ki je do zdaj svetoval v vrsti visokoproračunskih filmov in televizijskih serij o enem največjih antičnih imperijev, se je namreč že na začetku sprijaznil s tem, da ne bodo snemali dokumentarca, ampak film, katerega namen je predvsem zabavati. Dodal je, da če bi se striktno držali dejstev, v filmu ne bi izrekli niti imena Kolosej. Stavbo so namreč krstili za Flavijski amfiteater, današnje ime pa je dobil šele okoli leta 1000 našega štetja.

V filmu se morajo gladiatorji v Koloseju, ki še ni bil Kolosej, na primer spopasti z nosorogom. Nosoroge so sicer res kdaj pripeljali v areno, vendar ni podatkov, da bi se gladiatorji spopadali z njimi, še manj pa to, da bi jih kdo jezdil. Gladiatorji so se spopadali z levi, panterji in sloni, nosorog pa se je na otvoritvi Koloseja leta 80 menda boril z bikom, bivolom, medvedom, (evropskim) bizonom in levom. V areno so namreč privlekli najrazličnejše eksotične živali z vseh koncev imperija in jih na najrazličnejše kreativne načine pokončali na pesku pred vreščečimi desettisoči gledalcev. V stotih dneh slovesnosti ob otvoritvi naj bi svoje duše izpustilo kar 10.000 bolj ali manj eksotičnih zverin.

A največja napaka v aktualnem Gladiatorju je največji akcijski prizor, ladijska bitka v Koloseju. V arenah so Rimljani najbrž res prirejali uprizoritve pomorskih bitk, največkrat med Grki in Perzijci, vendar je bila voda v njih plitva in ladje z ravnim dnom za večjo mobilnost nikakor ne bi mogle pluti s polno hitrostjo, kakor je mogoče videti v filmu. Plitva voda je tudi onemogočala, da bi v areni med ladjami plavali morski psi, kakor v svojem videnju pomorske bitke Scott kaže gledalcem. Nekateri zgodovinarji sicer menijo, da so za uprizarjanje lovov na živali v areno pripeljali krokodile, vendar ne more nihče trditi, da so bili del pomorskih bitk.

Tudi boji med gladiatorji niso bili tako brutalni, kot navadno prikazujejo v filmih. V njih se zasužnjeni borci med seboj tolčejo do smrti. V resnici zgodovinarji ocenjujejo, da je devet desetin bojev minilo brez (človeških) žrtev, približno štiri desetine gladiatorjev pa je bilo svobodnjakov, ki so na pesek aren stopili zaradi denarja.