Sava in Jolanda, naši prvi ladijski poročnici

»Ko sem stopila v salon, je v trenutku zavladala tišina, ki ni popustila niti potem, ko sem prisedla k mizi kadetov in asistentov stroja. Še huje: tudi za našo mizo smo vsi molčali in vztrajno gledali v svoj krožnik. Ko sem po obroku dvignila prtiček, da bi se obrisala, sem na njem zagledala napis Dobrodošla!. Kamen se mi je odvalil od srca, saj sem začutila, da je led prebit.« Tako je prva jugoslovanska pomorščakinja Sava Kaluža opisala začetek in enega najtežjih trenutkov v svoji kadeturi na ladji Titograd reške Jugolinije, prve novozgrajene povojne ladje v Jugoslaviji.



Na ladjo se je vkrcala na Reki 27. januarja 1950 in bila edina ženska v 37-članski posadki, zato se je bala, kako jo bodo pomorščaki sprejeli. Do tedaj je veljalo, da ženske na ladji prinašajo nesrečo, in nihče niti pomisliti ni hotel, da so predstavnice nežnejšega spola sploh sposobne voditi velike ladje. Do danes se je pogled na svet spremenil, prav tako odnos med spoloma, a še zmeraj ne dovolj.

Sava in Jolanda je knjiga, v kateri muzejska svetnica dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Piran opisuje pionirki ženskega pomorstva v Jugoslaviji v času, ko se je država trudila, da bi Sloveniji priborili delček morja, in je Slovenija šele začela graditi temelje svoje pomorske naravnanosti. »S to knjigo, ki opisuje družbena ozadja in intimne zgodbe Save Kaluža in Jolande Gruden (kasneje Mažer) in analizira enakopravnost žensk na ladjah, smo v muzeju želeli prispevati k nadaljnjemu preseganju vseh nepotrebnih predsodkov, ki jih morje sicer ne pozna,« je povedal direktor muzeja Franco Juri.


 

Joli prva krščenka pomorskega krsta

Sava Kaluža je bila doma iz Postojne, njena družina se je tja preselila iz Trsta v času fašističnega preganjanja. Jolanda Gruden pa je bila iz Nabrežine pri Trstu. Sava, ki so jo doma klicali tudi Špička in Savka, kolegi na akademiji pa Špic, se je 1. marca 1947 kot edina ženska po opravljeni gimnaziji vpisala na Slovensko pomorsko trgovsko akademijo v Kopru. Jolanda ali Joli pa se je, prav tako po šolanju na postojnski gimnaziji in po trimesečni udeležbi v mladinski delovni brigadi pri gradnji proge Šamac–Sarajevo, Savi in vrstnikom pridružila v drugem letniku, 1. oktobra 1947.

Joli je v zgodovini pomorske šole vpisana tudi kot prva krščenka pomorskega krsta še istega leta. Njen sošolec Jordan Zahar iz Doline jo je opisal kot zelo živahno, družabno in nabrito dekle:» Pomorski krst je vodil čarovnik Marjan Šibenik iz Postojne. Na pomolu v Moletu se je prav za krst junaško ponudila naša Jola Grudnova. Potunkala je nogo v morje, nekdo jo je z udarcem po vodi vso poškropil, zatem pa je morala popiti kozarec morske vode,« po zapisu Miloša Ivančiča popisuje Nadja Terčon.



Špic in Joli sta pol leta skupaj opravljali kadeturo na ladji Hrvatska. Navzočnost deklet na ladji je vzbujala pozornost v vseh pristaniščih, celo v New Yorku. Ko je Jolanda sedela s sodelavci v zanemarjeni luški krčmi v Brooklynu, jo je legitimiral policist. Nemalo presenečen je bil, ko je dobil v roke Jolandino matrikolo, pomorsko knjižico, in izvedel, da ima opravka s poročnico jugoslovanske trgovske mornarice. Takoj se je opravičil: »Oprostite, veliko sem že videl v tej luki, a še nikoli pomorske oficirke.«
 

Sava čofne v Misisipi

Obe poročnici sta bili senzacija v vseh pristaniščih, novinarji so o njiju radi pisali. Ladja Hrvatska reške Jugolinije je prav na potovanju, na katerem sta bili Joli in Sava, pripeljala ameriško pomoč za Jugoslavijo: 5000 ton graha, jajca in mleko v prahu, konzervirano meso, fižol in druga živila v skupni vrednosti 35 milijonov dolarjev. Pomoč je bila plod dogovora direktorja organizacije Care s Titom in podpredsednikom jugoslovanske vlade Edvardom Kardeljem. Jugoslaviji je leta 1950 primanjkovalo hrane, hkrati je bila mlada država v nemilosti pri državah vzhodnega bloka zaradi spora s Stalinom in informbirojevske krize s Sovjetsko zvezo.



Sicer pa se jima je na morju dogajalo vse tisto, zaradi česar sta se odločili za kruh s sedmimi skorjami. Ko je Sava odplula s Hrvatsko proti Ameriki, je po stari tradiciji in nenapisanem dogovoru med ribiči in pomorščaki napisala pismo domačim, ga spravila v steklenico, dodala nekaj cigaret, steklenico dobro zamašila in vrgla v Mesinski kanal. Če ribiči steklenico najdejo, pismo odpošljejo naslovniku, sami pa vzamejo cigarete. Bogat arhiv Save Kaluža, ki ga je Nadja Terčon temeljito prečesala, potrjuje, da so mesinski ribiči pismo dobili, ga skladno s tradicijo poslali v Jugoslavijo in zadržali cigarete.

Ko so bili v New Orleansu privezani na reki Misisipi in je Sava z majhnega splava barvala oznake ladijskega ugreza pri krmilu, bi morala splav odvezati in ga ob krmilu premakniti na drugo stran ladje. Odvezala ga je in ga stoječ na njem potiskala na drugo stran. Toda rečni tok je bil močnejši od Save, tako se je splav začel odmikati od krmila in čofnila je v vodo. K sreči se je oprijela krmila in splezala nanj, od koder so jo potem rešili, splav pa je odneslo.
 

Tako sama sem, da bi tulila in jokala

Mladi poročnici nista nikoli pozabili hudih neurij, ki sta jih doživljali na Atlantiku. Jolanda Gruden je takole pisala svojemu profesorju Vladimirju Štolfi: »Vse na palubi je razbito in krmilo noče prijeti, dva dni smo bili nesposobni za manever in pluli smo le 4 milje na dan. Opolnoči sem končala stražo in odšla v kabino, da se naspim. Ob drugi uri pa je morje tako močno udarilo na palubo, da je razbilo dvojna vrata in me opljusknilo v postelji. Bila sem mokra kot miš.«

Jolanda je prevzela tudi dela bolničarke. Na plovbi 21. marca 1951 iz New Yorka v Trst je morala Hrvatska (zaradi potnikov so imeli na krovu zdravnika) zaviti s svoje poti, da je prišla do ladje Livno. Na njej je 17-letni kuhinjski pomočnik zbolel za vnetjem slepiča. Mladeniča so sredi razburkanega Atlantskega oceana preselili na Hrvatsko in ga na njej operirali brez narkoze. Joli je kot bolničarka pomagala zdravniku pri nevarni operaciji. Dogodek se ji je za vse čase vtisnil v spomin.



Novembra 1951 je Joli pisala Savi: »Dragi Špic! Znašla sem se na Bosni. Vsi so zelo dobri in prijazni z menoj. Imam lepo, mlado društvo, a kaj mi to pomaga, ker sem sama, prav sama. Včasih me prime taka žalost, kot na primer nocoj, da bi rade volje začela tuliti in jokati. Raje pišem pismo, da se mi to ne zgodi, in je skoraj tako, kot bi bila ti pri meni in da bi s tabo govorila in bi me ti tolažila. Vi ste bili na plesu, jaz pa en mesec v strašno pustem Londonu. Zdaj sledijo tri potovanja – dva dni v luki in 18 dni po morju. V mesecu dni sem bila zunaj petkrat. Krasno, kajne!«
 

Pisala je Jovanki Broz

Toda že leta 1952 so jugoslovanske oblasti sprejele uredbo o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah. Sava se je izkrcala in začasno prenehala pluti. Zaradi odloka se je pritožila na izvršni svet in pisala celo Jovanki Broz. Šele več let kasneje so ta odlok preklicali, zato se je leta 1957 zaposlila na Splošni plovbi Piran in postala častnica in poveljnica na motornih čolnih Pinko Tomažič in Lubnik, ki sta prevažala potnike med istrskimi kraji in Trstom. Vendar ji vodstvo ladjarja ni dovolilo opravljati kapitanskega izpita. Naletela je na debel zid moškega odpora. Moški so ženskam priznali formalno enakopravnost, praktično pa zavračali njihovo poklicno sposobnost, je ponovila Savine besede avtorica knjige Nadja Terčon. Leta 1961 se je Sava vnovič vkrcala na veliko ladjo, tokrat na Bled Splošne plovbe. Bila je ladijska komisarka za potnike, kajti tovorna ladja je imela še kabine za potnike in jih prevažala v Severno Ameriko.



O tem, kako sta dve pogumni in srčni dekleti rušili stereotipe, se borili za žensko enakopravnost, postavljali temelje slovenskega pomorstva in v dobršni meri z naprednimi pogledi in dejanji spreminjali svet, je Nadja Terčon popisala pričevanja, analizo o ženskah na morju in dodala nekaj podatkov o manj znani zgodovini pomorstva na naših tleh. Pri nastanku knjige je precej pomagalo bogato pisno, slikovno in dokumentarno gradivo, ki sta ga ohranil Sava in Jolanda, deloma podarili, deloma posodili pa njuni hčeri Tamara Kaluža Pocecco in Alida Mažer, ki v zasebnem življenju nadaljujeta prijateljstvo njunih mam.